Potem pa so meščani počasi pozabili na kopanje v reki, kopališče pa je zaraščalo. Nanj so se znova spomnili pred približno dvema letoma. Na pobudo ribiča in ekologa Staneta Lozarja ter Antonije Geltar so ga začeli čistiti. Med zagnanimi čistilci se je znašel tudi Jože Petric, ki se je, ker ima sin v bližini hišo, večkrat odpravil na sprehod na tisti konec mesta. Ko je opazil, da želijo očistiti del zaraslega obrežja ob Lahinji, je, čeprav jih danes šteje že dvainosemdeset, z veseljem priskočil na pomoč. Ne ve sicer, kakšno je bilo kopališče pred osvoboditvijo, saj je prišel v Črnomelj šele leta 1945, a je bil vesel, da so se Črnomaljci na ta način spomnili delčka svoje zgodovine. Jože hodi še danes k Lahinji, čisti obrežje, kosi iz uživa v miru ob ptičjem petju. S sinom sta postavila mize in klopi. V vodo zopet vodijo stopnice, postavili pa so jih tudi na nasprotnem bregu in ga očistili. In kar je najpomembnejše: ljudje so se zopet začeli kopati v Lahinji.