Rigoletto se v novejših interpretacijah približuje psihoanalitičnemu pristopu; v ospredje stopajo kombinacije razmerij med liki na individualni ravni ter hkrati kolektivni. Scenograf in kostumograf Paul Brown je s konstrukcijo na vrtljivem odru vzpostavil različne ambiente, s poudarkom na interierjih in v nekaj scenah v kombinaciji, s prehajanjem iz zunanjosti v notranjost, tako da gledalec hkrati spremlja oboje (Gildin voajerizem, ko skozi odprtino opazuje, kaj se dogaja med Vojvodo in Magdaleno v hiši) ali pa samo zunanjost (škodoželjno opazovanje plemičev, kako Vojvoda v svoji palači zapelje Gildo). Brown je na steno okrogle konstrukcije »obesil« ženske figure kot lutke, simbol ženske priklenjenosti na usodo, hkrati pa kot moške osvajalske trofeje; statičnost po pasivnosti vloge, dramatičnost po celostnem efektu, ker se usode seštevajo: vse so dale skozi isto, na koncu so odvržene, ker ženska v očeh čustveno izpraznjenega plemstva ne uživa simpatij; še več, če jih že pokaže (Gilda), jo je treba uničiti.