Podzemni vlakec nas pripelje do letala za Los Angeles. Tukaj, sredi letališča, se takoj začne Amerika. Preverjanje potnih listov. Popis ljudi in seveda čakanje in čakanje do napovedi za vkrcanje. Končno se vkrcamo. Ko sedem na svoj sedež, me zadane – dvanajst ur sedenja!? Hm? Težka bo. Pa seveda na koncu ni bila. Dvanajst ur prijetnega leta z obilico super filmov, ki si jih vsak »letalec« pogleda. Tako sem skoraj dvanajst ur gledal humoristične serije in še par filmov. Ura pred mano je vseskozi kazala lokalni čas – 13.30. Natanko toliko, kolikor je bila ura ob vzletu. Hecno je gledati na uro, ki ves čas kaže isto. Nato se končno premakne in zadnji dve uri leta razmišljam o Vučku . O mojem diplomskem filmu, ki sem ga posnel pred natanko letom dni. Snemanje je bilo super. Imel sem to srečo, da sem imel fenomenalno ekipo. Tako kot pri prvem filmu Prezgodaj dva metra spodaj sem spet užival privilegij, da lahko snemam film. Na snemanju začutiš, da si živ in da ustvarjaš. Super je bilo. Da o igralcih sploh ne govorim. Ne bi mogel imeti boljših igralcev za ta film. Nikoli si ne bi mislil, da bo ta mali film prišel vse do nominacije za študentskega oskarja tam čez lužo. Pa je. Torej, nič ni nemogoče. Ne glede na to, da živimo v naši »mali« državici.