V začetku devetdesetih v Sloveniji Izjema je bilo Vsemirje klub za prevencijo narkomanije, ki je deloval konec sedemdesetih. Ustanovila ga je skupina mladih ljudi na pobudo Leva Milčinskega in s pomočjo Mire Virantove. Klub je obstajal kot prostor eksperimentiranja z alternativnimi življenjskimi stili, kot nekakšna večerna komuna, dostopna javnosti, kjer so se ljudje ukvarjali z jogo, tai čijem, igrali go, kuhali makrobiotsko hrano, se ukvarjali z eksperimentalnim gledališčem, poezijo, slikanjem in predvsem v zadnjem obdobju delovanja kluba z novimi, humanističnimi psihoterapijami (skupine srečanja, skupinske občutljivosti, psihodrama, reichovske metode, gestalt terapije ipd.). Razen tega da je večina članov zunaj kluba uživala kanabis in da so nekateri eksperimentirali z nekaterimi halucinogenimi drogami, neposredno klub ni imel nič opraviti z uživanjem drog, še zlasti ne heroina. Bil pa je pomemben prostor eksperimentiranja mladih ljudi in je skozenj v slovenskih prostor prišlo veliko naštetih praktik. praktično ni bilo nobenih posebnih služb za ljudi, ki bi imeli težave povezane z uživanjem heroina. Prvi strokovni odgovor na stiske zasvojenih uživalcev je bila metadonska terapevtska skupina pod vodstvom Vesne Novak v Vojniku. Ker je bila metadonska obravnava tedaj v navzkrižju s sprejeto psihiatrično in medicinsko doktrino (verjetno pa tudi zaradi osebnih in predvsem oblastnih trenj v psihiatriji), je psihiatrični kolegij Vesni Novak prepovedal delovanje skupine, člani skupine pa so preko takratnega Odbora za družbeno zaščito norosti (zdaj Altra) sprožili medijsko akcijo za zaščito svojih pravic. Posledica te kontroverze je bila ustanovitev Stigme, sprva kot uporabniškega združenja uživalcev, ki si je prizadevalo vpeljati metadon, kot odgovora na čedalje večji pritisk uživalcev na zdravstveni sektor v Ljubljani in Kopru, kamor so hodili zasvojeni uživalci iz vse Slovenije. Kaj kmalu pa je Stigma organizirala izmenjavo igel in brizgalk. Detoksikacijske postopke so izvajali v psihiatričnih bolnicah in so bili izrazito neustrezni. Po pionirskih začetkih Stigme Cf. D. Kocmur, »Projekt Stigma retrospektiva za pragmatiko socialnega dela na področju drog«, Socialno delo 38 (1999), št. 4-6, str. 333-339. in razdeljevanje metadona v Ljubljani in Kopru M. Krek, »Outreach po slovensko: delo z osebami uporabniki drog v njihovem življenjskem okolju«, Socialno delo 38, (1999), 4-6: 407-412. ter delovanja Karitasa se je do konca desetletja v Sloveniji razvila mreža služb in programov, ki bolj ali manj posrečeno odgovarjajo na stiske uživalcev, njihovih svojcev in širšega okolja. Poleg splošnih služb v zdravstvenih domovih, centrih za socialno delo, šolah in drugih splošnih ustanovah je tako zdaj v Sloveniji okoli štirideset različnih programov. Vodič po programih jih našteje 38. * Tipična ponudba, ki se je izkristalizirala, je po besedah enega izmed sogovornikov približno takale: Uživalce izven skupnosti napotijo na metadonsko terapijo, Projekt Človek in v komune, predvsem v Francijo. Pri tem pomaga tudi socialna obravnava. Kljub opisanemu razvoju nekateri odločno menijo, da je ustreznih služb premalo oziroma da te premalo naredijo: Kaj, ocena? Od 1 5 jaz ocenim z 1. Sploh ne naredijo nič. Nič. Kaj pa lahko naredijo, če nobeden noče sodelovati, saj vsi mislijo, da ne rabijo pomoči od takih služb. Kakšnih posebnih služb pa pri nas sploh ni! Ost te odločne kritike je usmerjena na dvoje na pomanjkanje služb v domačem kraju in zunaj velikih mest nasploh in na to, da službe, ki so na voljo, ponujajo programe, v katerih ljudje nočejo sodelovati. V urbanih centrih so ocene nekoliko boljše; menijo, da se zadeve izboljšujejo kljub temu, da jih je še vedno premalo: Glede ocene lahko rečem samo to, da kar koli je, je še vedno premalo, vedno bi bilo lahko še malo več. Vedno bi se dalo še malo boljše in več pomagati. Nasploh pa velja, da dokler se sam ne odločiš, potem je težko kakor koli drugače pomagati. Dobro je vsaj to, da zdaj je že nekaj več, nekaj več se je razvilo, ker včasih pa res skoraj nič ni bilo. V manjših krajih pa včasih vsa dejavnost bolj ali manj posrečeno sloni na zdravstvenih domovih in centrih za socialno delo: Na lokalnem nivoju se je dogajalo malo, preko Metelkove (zdravstvenih dom v Ljubljani) sem lahko v domžalski lekarni dobivala metadon, v zdravstvenem domu, na centru za socialno delo in na zavodu za zaposlovanje ni bilo posebnih programov za pomoč odvisnikom. Zdi se, da je na zdravstvenem področju ponudbe nekaj več kakor na socialnem.