Navzočnost lika zdravnika je pogosta, ni pa nujna, kar dokazuje velik krog uživalcev snovi, ki so na spisku zdravil, ljudje pa jih za odpravljanje svojih težav - od nespečnosti do slabega počutja - uporabljajo brez zdravniškega blagoslova. Za diskusijo o uživanju ilegalnih drog pa je ta lik zelo pomemben, kajti jemanje opiatov definira kot utilitarno-zdravstveno in ne kot rekreativno. Tudi poskusi legalizacije oziroma, bolje rečeno, dekriminalizacije kanabisa v nekaterih državah ZDA uvajajo zdravnika kot nosilca družbeno priznanega uživanja kanabisa. Državna zakonodaja namreč omogoča uživanje kanabisa na (ustni) nasvet zdravnika. Res je, da kanabis deluje blagodejno pri velikem številu tegob (prehlad, migrena, stres, rak) in je pri nekaterih boleznih celo skoraj nepogrešljiv, vendar pri teh zakonih ne gre toliko za medikalizacijo uživanja kot za ustvarjanje špranje v represivni politiki do kanabisa. S tem ustvarja radikalno drugačne okoliščine uživanja: metadonsko vzdrževanje izloči občutja, ki jih iščejo rekreativni uživalci in ki so znana v kulturi uživanja, ne poudari užitka, ampak ga včasih celo izniči, poleg tega zmanjša dramatičnost abstinenčne stiske. Podobno medicinski okvir uživanja morfija povsem zbanalizira odtegnitveno krizo; ko ljudem, ki dobivajo morfij iz medicinskih razlogov, zdravnik prekine terapijo, ti ljudje ne občutijo nobene krize, je ne zaznajo oziroma spoznajo. V. Kušević, op.cit., str. 210.