7. Ta presoja ni pravilna, saj je kasneje pred Ustavnim sodiščem RS prišlo do razveljavitve prav tistih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se v podkrepitev svoje presoje sklicuje sodišče druge stopnje. Tako je bila sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2004 z dne 1. 2. 2005 razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008, sodba VIII Ips 248/2005 z dne 28. 3. 2005 z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-770/06-18 z dne 27. 5. 2009 in sodba VIII Ips 309/2006 z dne 12. 2. 2008 z odločbo Ustavnega sodišča Up-1419/2008-13 z dne 22. 10. 2009. V tej odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da za odrekanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine osebi, ki pravico uveljavlja kot družinski član osebe, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja. Stališče, po katerem naj bi lahko med pokojninami izbral le zavarovanec, ne pa uživalec pokojnine, ne zagotavlja enakosti pred zakonom, tega pa tudi ne zagotavlja stališče, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi le družinski član uživalca pokojnine. Ustavno sodišče je tudi obrazložilo nepravilnost zavzetega tolmačenja sodišča v zvezi z drugim odstavkom 177. člena ZPIZ-1 (1) in določbo 393. člena ZPIZ-1. To nadalje pomeni, da tožnic ni mogoče že v naprej, zgolj zaradi tega, ker jima je bila priznana pravica do družinske pokojnine tudi v BiH, izključiti in brez preverjanja ostalih pogojev zavrniti njunega zahtevka za priznanje vdovske oziroma družinske pokojnine pri toženi stranki. Ob takšnem stališču bi bila tožena stranka dolžna prvenstveno preveriti, ali tožnici po naših predpisih izpolnjujeta pogoje za pridobitev uveljavljenih pokojnin, ki jih določa ZPIZ-1 (177. člen ZPIZ-1 v povezavi s 393. členom ZPIZ-1 ter zlasti 109. do 126. členom ZPIZ-1).