V Merkùjevem skladateljskem opusu so največkrat uglasbene prav Kosovelove poezije. Skladatelj se je na tega pesnika, ki mu je še danes najljubši poet, navezal zaradi številnih razlogov. Čeprav sega, po izjavah samega Merkùja, njegova prva zavestna želja kobom velik bom-skladatelj v njegovo deveto leto, ko se je učil violine in je sklenil, da bo pisal skladbe, kakršne je pisal Corelli, se je z uglasbitvijo prvih Kosovelovih verzov, torej s skladbo za mešani zbor »Pesem s Krasa«, dokončno zapisal skladateljski ustvarjalnosti in človekovemu glasu. »Od samega začetka moje skladateljske poti me je človeški glas začel pritegovati močneje kot glasbilo. In to prevladujoče zanimanje za glas je postalo konstanta, ki me je odtlej nenehno spremljala.«10) »Toda, če me kdo vpraša, zakaj sem doslej tri četrtine svoje ustvarjalnosti posvetil vokalni glasbi, vam ne znam odgovoriti.«11