Francoski jezikoslovec Christos Clairis je pred leti na sorbonski univerzi doktoriral s tezo o neznanem jeziku quawasqar, ki so ga govorili Indijanci Ognjene zemlje. Na to skupnost, ki šteje komaj še nekaj deset članov, je naletel na enem od svojih potovanj po Čilu. Indijance je prvi srečal Magallanes, ko je odkril morsko ožino med obema oceanoma. Quasqari živijo v lesenih čolnih sredi morja, njihov jezik pa ima neskončno število besed, ki določajo ta svet in govorijo o ljubečem razmerju do morja. Med drugim ima vsaka vrsta valov svoje ime, drugače se imenuje tisti, ki prihaja z desne, od onega, ki prihaja z leve... Na vprašanje, zakaj jeziki izumirajo, je Clairis odgovoril: “Zakaj izumrejo jeziki? Ali jeziki kažejo znake izčrpanosti, ne glede na smrt njihovih uporabnikov? V tem smislu imamo slabe novice. Predvidevamo, da bo v prihodnjih desetletjih ostalo komaj dvajset odstotkov od pet tisoč jezikov, ki se zdaj govore. Jezikom grozi izumrtje tako kot mnogim vrstam živali in rastlin, ki jih ne moremo več rešiti. Razlogi za to so zunaj jezikov samih. Jeziki umirajo, ko so podvrženi stikom z drugimi, močnejšimi jeziki. Obstajajo jeziki večin in jeziki manjšin. Ko stopijo v stik, se poveča vpliv tistih, ki predstavljajo oblast, in zmanjša vpliv podrejenih. Pred več stoletji so nekateri jeziki izginili zaradi poboja tistih, ki so jih govorili. Zdaj smrt ni tako kruta, je pa enako dokončna. Dogaja se, da manjšine svojega jezika ne posredujejo naslednikom, ker ugotovijo, da jim ta ne bo koristil. Ljubijo svoj jezik in svoje izročilo, vendar menijo, da v tem vseobsegajočem svetu ni dovolj uporaben. To se dogaja denimo med Indijanci Mapuche v Čilu, ki svoje otroke učijo španščino prej kot svoj jezik zato, da ne bodo izključeni iz družbenega in gospodarskega življenja države.” Zakaj izumirajo jeziki? Pogovor s francoskim jezikoslovcem Christosom Clairisom (v originalu objavljen v argentinskem dnevniku Clarin; prevedel in priredil Pavel Fajdiga), Slovenec, 8.6.1995 Na vprašanje, kako je s tem umiranjem v Evropi, pa je francoski jezikoslovec dejal, da je tu veliko kulturnih manjšin, ki se skušajo uveljaviti, vendar morajo za vključitev v svet žrtvovati svoj jezik, ki ga sicer skušajo obdržati do zadnjega trenutka, celo siloviteje kot svojo vero. Po njegovem mnenju so avtoritarne oblasti izrazito nepopustljive do jezikov manjšin, kajti postavitev velikih držav vselej zlepa ali zgrda zahteva podvrženost enemu samemu jeziku, ki naj bi predstavljal združeno narodnost brez nasprotij. “Zavest o Državi je zahtevala jezikovno poenotenje in predpisovanje zakonov, ki bi uravnavali vso skupnost. Za vsako politično strukturo je jezikovno poenotenje najodličnejše sredstvo za centralizacijo oblasti: vsi govorijo enako, vsi lahko razumejo iste zakone.”, pravi Clairis. isto