Tudi njeno življenje je na zunaj potekalo po "srednjeevropskih" pričakovanjih, srednja šola, študij, diploma, prva služba... Nekje zadaj se je pa oglašala želja po nečem drugem, želja po tem, da bi izstopila iz vlaka tujih pričakovanj in sledila svojim željam. Dolgo se je pripravljala na to, se intenzivno učila španščine, tudi varčevala je, leta 1982 pa je vedela le to, da bo uresničila svojo davno željo, in je s prijateljico odpotovala v Južno Ameriko. Brez natančnega načrta, cilja. Dokler bo denar, dokler bo volja. Tri mesece sta se vrteli med Perujem in Bolivijo, prijateljica se je po treh mesecih vrnila domov, Mojčina pot pa se je raztegnila časovno na devet mesecev, geografsko pa do Ekvadorja in Kolumbije, kjer je bivala nekaj časa med Indijanci in se tako zaljubila v tiste kraje, da jo je že tedaj imelo, da bi ostala. Enako močno željo po "ostati za vedno" je začutila tudi v Boliviji. "Nekak klic narave," pokomentira prva dva "ostati za vedno", ki ga je kronal tretji, ki se mu ni mogla več upreti.