Petdesetčlanski Komorni orkester Vrhnika je zrasel iz godalnega ansambla, ki ga je bila v prvi polovici osemdesetih let ustanovila Darinka Fabiani, dolgoletna učiteljica violine na vrhniški glasbeni šoli in neutrudna zborovodkinja. Ko je čez čas ugotovila, da je dela vendar preveč, je svoje godalce prepustila možu Marku, violinistu v Simfoničnem orkestru RTVS. Ansambel je hitro rasel in se že v letu po osamosvojitvi preimenoval v komorni orkester, hkrati pa je postajal vse boljši in boljši, njegov repertoar pa vse širši. Čeprav so orkestraši večinoma ljubiteljski glasbeniki (profesionalcev, s študenti akademije vred, ni več kot osem ali devet), je raven muziciranja, pravi Fabiani, že tako visoka, da mladi z zgolj nižjo glasbeno šolo »že težko pridejo zraven«. Sicer pa avdicije ni kogar mika, lahko poskusi, »potem pa vidimo, kako se on počuti z nami in mi z njim«. Kot zdaj skoraj vsak orkester ima tudi vrhniški, ki je sestavljen iz skoraj izključno zelo mladih in zelo izobraženih ljudi (»Menda vsi delajo magisterij ali doktorat,« se smeje Fabiani), precej več žensk in je še sreča, da jih ne vleče preveč v zakon, ker bi sicer lahko kar zaprli štacuno: violinistka in koncertni mojster, ki sta se spoznala v orkestru in se zaljubila, sta namreč, brž ko sta se poročila, nehala igrati. Ampak večina ostaja zvesta, kljub temu da jim orkester, posebej pred največjima dogodkoma v letu, tradicionalnim novoletnim in pomladnim koncertom, ki jih vselej pripravijo skupaj z Darinkinim pevskim zborom Mavrica in s šoštanjsko Svobodo, vzame veliko časa, tudi sobotnih popoldnevov, ki bi jih lahko izkoristili za smučanje ali izlet. A kaj bi to! Glasba osrečuje, tako kot vrhniške glasbenike, ki igrajo vse, od klasike do filmske glasbe, tudi njihovo občinstvo. Jim ga je kdaj zmanjkalo? To pa ne, pravi Fabiani: toliko ga je, da sta novoletna koncerta kar dva na isti večer!