Žena v svoji zmedenosti ne more najti zasilnega izhoda iz svojih spominov, zato se opoteka ob ograji starega gasilskega doma prost. gasilcev. Ni na povodcu, prosto teče. Ne misli več na nepomito posodo. Zdaj ne sliši več zaupnega žvenketanja in zvonjenja lisic na njeni brzdi. Nemo se liže po telesu kot zublji, ki se dvigujejo navzgor. Veselo družbo svojega sijajnega moža, v katerega bi morala imeti zaupanje in ki še vedno raste, pusti nepazljivo stopicati v plamena, ki bruhajo iz njegovega spolovila, pušča za sabo, prav tako družbo otroka, ki ga uporabnega naredi le učitelj violine, saj lahko oba skupaj donita in tulita. Nasproti ji pihlja le hladen viharni veter s hribov; pokrajina je pokrita z redkimi potočki, ki tečejo v gozd. Mrači se. V svojih celicah krvavijo gospodinje iz možganov in iz spolovila, kateremu pripadajo. Kar so same vzgojile, morajo zdaj še negovati in obdržati pri življenju s svojimi rokami, ki so že tako ali tako preobložene z upi. Žena se približuje najožjemu delu doline, nespretno hodi po zamrznjenih grudah proti ledenemu kanalu. Tu in tam ji skozi odprta hlevska vrata pogled uide na razgaljene živali, kmalu zatem ne več. Živali so proti njej obrnjene z zadnjico, ki pulzira kot blatni krater. Kmet se ne podviza preveč, da bi jim z zadnjih krač postrgal blato. V hlevih za množično rejo bogatejših predelov se krave trenirajo in dobijo za napačno sranje prek jarma na vratu elektrošoke. Ob zidovih kolib so ubožni kupi drv, ki se prilegajo zidovom. Edino, kar bi lahko rekli tukaj za ljudi in živali: nežen sneg bo pokril ene in druge. Še na tej višini poganja navzven kakšna redka, žilava zeliščna rastlina. Zaledenele veje se zrcalijo v vodi. In nasesti ravno tukaj, kjer se celo odmev lomi na tem zaledenelem obrežju! Veličina narave je razumljiva sama po sebi, kaj manjšega od narave nam nikdar ne bi bilo všeč in nikdar se ne bi mogli odločiti za nakup dirndla ali lovske obleke. Tako kot se avtomobili približujejo daljnim deželam, tako se mi kot nebesna telesa približujemo neskončnosti te pokrajine. Doma preprosto ne moremo ostati, gostilniška vrata so nam na široko odprta, da se nam odpočijejo noge in da bi naravi postavili meje. Tu je gojišče za krotke srnjake, tam gozdna učna pot. In tako spet vemo, kje smo. Nobena huda skala nas ne vrže več na tla, prav nasprotno, zremo na breg, ki je poln praznih mlečnih tetrapakov in konzerv ter pri tem opazimo meje, ki jih je narava postavila našemu konzumu. Spomladi bo vse zagledalo luč sveta. Ta bledi košček sonca na nebu, na zemlji pa le še nekaj redkih vrst. Zrak je zelo suh. Žena - iz njenih ust, ki so prikrita s koščkom roza najlonske jutranje halje, zmrzuje sapa. Načeloma je življenje odprto vsakomur.