Ko je Andrés Olaya prečkal dvorišče svoje nove hiše v Jacksonvillu, ga je presenetil ta in oni vdrti rob pa izpadli okrasni vložek violinskega pulta, ki ga je bil podaril sinu Andresitu za njegov uk violine. Obkrožile so ga vzklikajoče hčere: "Očka, Andresito se zaklepa v kamro na strehi, kjer ste mu rekli, da naj vadi violino, ampak me smo pokukale skozi žaluzije in smo ga vse videle, da kadi; potem pa nas je mama poklicala, da se pridemo poslovit od Florite, ki je bila na obisku, ko smo pa čez nekaj časa spet pogledale, je kadil spet drugo cigareto. Mami govori, da se uči, v resnici pa samo kadi, eno cigareto za drugo. Pred par dnevi je bil ves zbit od kajenja in si je moral večkrat zmiti obraz z mrzlo vodo." Medtem ko se je v nevidnem smehu vzpenjal po stopnicah, se je spominjal dne, ko je peljal prvega sina k italijanskemu učitelju violine, profesorju Algaciju, ki ga je večkrat pogladil z roko po čelu in izjavil, da je goden za uk. Potem je obredel vse glasbene prodajalne v Jacksonvillu, da bi našel violinski pult in učne partiture, violino je namreč podarila Babica, stara Mela. Dobili so pult iz črnega, visoko zleščenega lesa, z naivno izrezljanimi slonokoščenimi vložki v obliki glasbenih znakov in spiral. Ko je stopil pred mladega muzika, je rekel: "Ko si mislim, da vadiš kakega Čajkovskega, ali raje Brahmsa, me preseneti zvok, ki ga gotovo ni v partituri, nakar zagledam pult, prost svojega obilnega tovora zvokov, skoraj razlezen sredi dvorišča, pa tvoje sestre, kako tečejo, kot bi bil bengalska petarda," je nanaglo pristavil za šalo, ker je vedel, da je sin zelo zamerljiv in da bi še dolge dneve kuhal mulo, če bi njegove besede zazvenele kot graja. "Ja, oče, kadil sem, ne bom tajil, ampak Rialta in Leticia sta vam to povedali zato, ker sva ju midva z Albertom zasačila, da hodita h gospe Floriti, ob popoldnevih se skrivata za pesjakom in potem kvartata s Flery za obdelane kamenčke s peščine."