Koolhaas skoraj mesijansko raziskuje in išče nove oblike ter realnosti bivanja, dognanja pa učinkovito promovira s knjigami-slikanicami, ki med arhitekti veljajo za nekaj tako pomembnega kot Bernnetonove reklamne akcije med oglaševalci. Skoraj vsaka njegova knjiga je kulturni manifest, med vsemi pa zaenkrat najbolj izstopa S,M,L,XL, ki je poleg vsebine pokazala ter uveljavila novo arhitekturno estetiko (za kar ima velike zasluge tudi oblikovalec Bruce Mau). Danes ne mine mesec dni, da se ne pojavi kakšna od podobnih izdaj arhitekturnega strip-kolaža. Na področju urbanizma Koolhaas zagovarja in predstavlja mesto ter njegovo arhitekturo kot prostor spektakla (uveljavil je pojem lahkega urbanizma) - teza, ki je dobila prav toliko pristašev kot nasprotnikov, z njo pa zagovarja polom urbanistične stroke in nagovarja arhitekte, da priznajo, da so se znašli v slepi ulici, iz katere ni izhoda, razen z redefiniranjem odnosa do mesta, kjer se arhitekt ne bi več ukvarjal z reševanjem razvojnih vprašanj urbanizma kot laboratorijski strokovnjak, temveč kot navadni subjekt, zagovornik mesta. Koolhaas je v dvajsetih letih ustoličil arhitekturo in urbanizem kot manifeste in ikone pop kulture, ki jih mediji globalizacijskih procesov neizogibno potrebujejo!