Ne bi čemel zdaj, v megleni, mrzli, okopneli in spet mokri zimi, pri zguljeni knjigi s postaranim obrazom na ovitku, pritisnjen od nuje, deliti z nekim možem silne zasebne stiske, ki da sta jih kriva okrutna najstnica (o, vemo mi ime!) in nečloveški tujčev režim, tako silne, da je od njih celo pesmi pisal, ki jih, »kajne, otroci,« mi umejemo brati brez radosti ali celo uživanja, kot se naj tudi bere rimana pričevanja o tožnem njegovem življenju, ki ga tako nehigienično premlevamo, »kajne«; saj nam v teh krajih - in ne v naših čezmorskih pampah - ni do igrarij, marveč hočemo nacionalnih korifej, če so le že mrtve, da jih je moč sukati po naši dnevni volji. Ne bi sedel zdaj od žalosti skoraj olajšan, da je sirotež umrl (o, vemo, tisti čas še ni poznal učinkovitih diuretikov!), »pa prav tvojih let!«, in spričo okroglote odtlejšnje obletnice nekako ponosen na dozdevno lastno udeležbo pri njej težkal svoj pristavljeni piskrček.