Toda sivi oblaki niso pokvarili razpoloženja redkobesedni dvajsetletni Domžalčanki, ki kot rojena kozoroginja seveda raje dela (poje), kot pa vrti prazne besede. Tudi zato je njena glasbena bera kljub mladosti bogata: za njo je trideset posnetih pesmi, petje v pevskem zboru Domžalčki, nastopanje na festivalih in festivalčkih, glasbena šola in učenje violine ter pozneje klavirja. Nekako logično je, da po srednji šoli in po prvencu, zgoščenki z naslovom Sanje, nadaljuje glasbeno pot s študijem solo petja na glasbeni akademiji. »Odra me ni bilo nikoli strah in želim si, da bo moja profesorica zadovoljna z menoj in z mojim klasičnim petjem ter da se mi bo petje odprlo tako, da bom pela opero.« Tudi pevskih nastopov (to poletje je največkrat pela na porokah v cerkvi) se je nabralo precej, zato ji samostojnost, ki ga prinaša opravljen vozniški izpit, pride več kot prav. »Dve leti imam izpit in vesela sem, da sem imela sponzorja zanj, saj je za dijaški žep kar velik strošek.« Avto zanjo ni prestiž, ampak zgolj prevozno sredstvo, ki mora biti varno in zanesljivo, kar je trenutno njen novi konjiček. »Sem previdna, umirjena voznica, ker se zavedam odgovornosti in tudi visokih kazni (smeh), a se med vožnjo kljub temu znam postaviti zase, če me kdo razjezi!« Eva je imela dobro šolo vožnje, še preden je opravila vozniški izpit – malo sta namreč vadila z očetom. In ker njeni starši vozijo po predpisih, so mlajši hčerki dober zgled. »Pomembno se mi zdi, da ima avtomobil klimatsko napravo, predvsem pa CD-predvajalnik, ker dostikrat poslušam glasbo, in to zelo na glas.« Enkrat v prihodnosti pa bi imela avto z usnjenimi sedeži, ker se dajo dobro očistiti.