Predvsem sem imela srečo s profesorjem. To je bil redni profesor, gospod Primož Novšak. Cenjen violinist, krasen človek, koncertni mojster v Švici. Eden redkih, ki ima tudi Stradivarijevo violino. So pa pri učenju violine pomembne predvsem stopnje, po katerih hodiš. To traja od začetka učenja. In profesor na akademiji je bil tisti, ki me je samo usmerjal in vodil, kazal pravo pot in nadgrajeval moje že pridobljeno znanje. Imela sem pa tudi to srečo ali nesrečo, da sem bila deset let učenka svojega očeta, ki mi je dal vse svoje znanje in še več, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Zakaj sem rekla nesreča? Ker ga nisem v celoti izkoristila. Zaradi svoje trme. In seveda – bila sem premlada. Danes je drugače in večkrat drug drugega prosiva za pomoč.