Prva različica prevodov Katarine Bogataj Gradišnik še nikoli ni bila tudi zadnja, a medtem ko je sprva veliko popravljala in pretipkavala, je pozneje (in bi danes) že mnogo manj; morda le še posamezne strani. »Ker sem iz kamene dobe (smeh), še vedno pišem na pisalni stroj, iz namere, da se spoznam z računalnikom, se ni doslej izcimilo še nič.« Vselej ustvarja doma, v svojem »brlogu«, v popolni tišini, dopoldne, kajti sveže ure so najboljše ure. Poznejše so namenjene sprehodom, srečanjem in predavanjem v prevajalskem ali v komparativističnem društvu, tudi v klubu Nove revije, redno sledi likovnim razstavam, gledališču, kinu, kjer je s svojimi »pionirskimi prijateljicami« nazadnje videla Ure do večnosti . Verna in sprašujoča se o religiji, se enkrat na teden v bibličnem krožku izobražuje o Stari zavezi, še iz dijaških časov, ko so bili »operno nori«, pa ima rada opero, in sploh glasbo: v zadnjem času predvsem baročno. V dnevnem prostoru njunega stanovanja v Šiški se je resda mogoče ozirati po številnih zgoščenkah ... »Glasbo rada poslušam, nisem pa zanjo niti malo nadarjena. Kot otroka so me zaman silili k učenju violine. Z glasbo je pri meni tako kot s poezijo ... « Bere jo, prevaja pa ne, niti v mislih ne piše.