Na geografski točki 21°49,76' severne zemljepisne širine in 15°03,75' zahodne zemljepisne dolžine stoji sredi presušene in gole puščave zauija, samostan pokojnega Šejha Mohameda Al Mamija. Marabu, islamski vedec in svetnik, je pokojni od leta 1282 po hidžri oziroma 1864 po Kristusu. Ker je imel dobro zvezo z bogom, na njegov grob prihajajo molit romarji, ki upajo, da jih bo vsemogočni tu bolje slišal.Kamion zapeljeva do zauije, iz katere kapljajo najstniki. Utrujena od celodnevne vožnje nepremišljeno zabredeva v globok in mehek pesek. Pokukava v notranjost stavbe. Fant, ki se predstavi kot najstarejši učenec, pove, da je tu koranska šola in da naju žal ne more sprejeti, ker je učitelj odsoten. Vrneva se h kamionu in opaziva, da je zadnja guma čisto pošvedrana. Očitno sva zapeljala na nekaj ostrega. Nekaj fantov pristopi in poskuša pomagati, midva kopljeva in podstavljava podnice. Ne pomaga. Kamion je le še bolj nagnjen in guma še bolj zmečkana kot prej. Čez nekaj trenutkov se pred zauijo ustavi ostarela bež toyota 45, iz katere stopi moški v pražnje beli saharski gandori in z belim šešem na glavi. Njegov obraz krasi rahlo blažen nasmešek. Učenci mu pridejo poljubit roko, tisti, ki se je predstavil kot najstarejši, tudi stopalo. Nekatere poljubi na čelo, potreplja ali objame čez ramena. Z voznikove strani izstopi postaven mladenič v kavbojkah, ki zasenčen spričo njegovega visočanstva ostane skorajda neopažen. Svetnik pristopi k Moru in ga zaščitniško poljubi na čelo. Kot da bi hotel reči: »Jemljem te pod svoje okrilje, tukaj si varen in tukaj boš deležen pomoči.« Predstavi se kot Šejh Mohamed Lamin. Je marabu. Nadvse očitno se izogiba pogledu name. Glavo vztrajno obrača vstran. Učenci mu prinesejo govije, sladek mlečni napitek iz koruzne moke. Ko se odžeja, se posveti najini težavi. Umirjeno narekuje, kaj je storiti, ne da bi počakal na najino soglasje: »Andrej, zaupaj. Vem, kako se temu streže. Sem človek Sahare.« 25-letni Saleh, Šejhov voznik, in še kakih 10 fantov družno odkopavajo v pesek pogreznjeno kolo, odvijajo trdo zategnjene vijake in s kamiona snamejo 80-kilogramsko rezervno gumo. Šejh narekuje vsako naslednjo potezo, preverja, ali je vse, kot je treba, fantje pa se med šalo lahkotno izmenjujejo pri delu in strežejo Šejhu. Postrežejo s čajem, pomagajo mu pri vstajanju, eden mu, medtem ko se zavleče pod kamion, navzdol potegne gandoro, izpod katere so se razgalile noge. Preden dokončno odstranijo kolo, Šejh da znak za umik. Zadnje dejanje pospremi z izjavo: »Bismillah. V imenu boga.« Kamion je močno nagnjen in kljub temu, da je dvigalka dobro podstavljena, vsi upamo, da se ne bo na koga prevrnil. Ko se operacija konča brez neželenih žrtev, se zahvali: »Elhamdulillah. Hvala bogu.« Medtem se zmrači in eden izmed fantov zakliče ezan. Ko se povsem stemni, Šejh preneha z asistenco. »Zdaj gremo molit. Dobrodošla pri nas. Lahko spita v sobi za goste, lahko sta zunaj, kakor želita. Kamiona ni treba zaklepati. Tukaj, hvala bogu, nihče ne krade.« Šejh s tremi državljanstviKoranska šola, mahadra, je zaslovela po zaslugi marabuja, čigar grob se nahaja pod bližnjim hribom. Stoji na stičišču puščavskih pokrajin Tiris in Adrar Souttouf in je edina te vrste v vsej Zahodni Sahari. Pred letom 1975, preden je Zahodna Sahara postala maroška kolonija, je bilo v navadi, da so mladi za nekaj časa odhajali živet v zauijo in se posvetili študiju Korana. Staro pravilo je narekovalo, da tisti, ki pride v mahadro, s seboj prinese vse življenjske potrebščine: hrano in obleko. Z vojno so se Saharci razkropili po svetu. Migrirali so v Alžirijo, Mavretanijo, Španijo, Maroko in še kam. V puščavi jih je ostalo le še malo, hajme, v katerih so nekoč živeli, so zdaj dom redkih pastirjev in še bolj redkih družin, ki še vedno vztrajajo po starem. Saharci so pozabili na nekoč pomembno izobraževalno institucijo in tudi na Koran. Šejh Mohamed Lamin se je zaradi tega odločil, da postane mecen koranske šole na omenjeni zemljepisni točki. Maroška uprava te vrste šol finančno ne podpira. Letno sicer izplačuje po 50.000 dirhamov (okoli 4500 evrov) sinu pokojnega marabuja, medtem ko živečim preostajajo alternativni viri preživetja. Slednje bi lahko razumeli kot še en način »spontanega« vnašanja nesoglasij med ljudi. Sprtim med sabo je lažje vladati... Da bi Šejh privabil čim več ljudi, je šola brezplačna. Življenjske potrebščine prinesejo s seboj le tisti, katerih starši zmorejo in želijo prispevati. Šejh živi od daril, ki jih prejema od svojih slednikov.Šejh Mohamed Lamin ima tri državljanstva: maroško, mavretansko in senegalsko. Da je pridobil vse tri osebne dokumente, je potreboval tri različne kraje rojstva. Dokumenti pričajo o tem, da je bil rojen 31. decembra 1973 na treh različnih krajih in v treh različnih državah. Da je vse skupaj še bolj absurdno, je v vsakem izmed osebnih dokumentov njegov priimek napisan malo drugače. Zaradi tega poseduje tudi maroški certifikat o istovetnosti osebe, ki potrjuje, da je Šejh Mohamed, ki se piše Lamin, oziroma Imine, oziroma Mine, ena in ista oseba. »Države so umetna tvorba, moji predniki so se po tem območju svobodno gibali že v preddržavnih časih. Ded po mamini strani prihaja z območja Senegala, očetova linija je iz Sahare. Ker imam tri državljanstva, se lahko gibljem po istem območju, kot so se moji dedje in pradedje.« V njegovi maroški osebni izkaznici piše, da je brez poklica. »Profession: Sans.« Mohamed Lamin prihaja iz južnosaharske družine Barekala, ki je dala vrsto islamskih učenjakov in marabujev. Šolal se je v Trarzi v Mavretaniji, kjer je institucija mahadre še vedno živo prisotna. Dobro pozna saharsko zgodovino, z njo pa se je pobliže seznanil preko zgodovinskih kronik, ki jih Saharci in Mavretanci hranijo v skrbno zapečatenih skrinjah svojih domov. Poznavanje neuradne saharske zgodovine in šolanje v puščavskih šolah je v Maroku enako nič.Brez telvizije in internetaOb najinem obisku je v zauiji 11 fantov. Učenci imajo trikrat na leto po en mesec počitnic, tokrat so počitnice v času muluda, rojstnega dneva preroka Mohameda. Letos je padel na 19. marec. Večina učencev je trenutno pri starših v Dakhli. Čez leto jih v puščavo pride med štirideset in šestdeset. Nekateri pridejo le čez poletje, ko so šolske počitnice. Zauija v puščavi je podružnica Šejhove mahadre v Dakhli, ki šteje okoli 300 gojencev. Sem čez leto pridejo le tisti, ki ne obiskujejo redne šole, in pogosto taki, ki so v mestu zašli na krivo pot. »Nihče tukaj ni neumen,« poudari najstarejši učenec Mohamed Mohtar. »Nekateri ne marajo šole, nekateri imajo raje Koran, nekateri so se skregali z družbo in prišli sem, da bi si ohladili glavo in uredili misli. Tudi sam sem imel težave, a sem, elhamdulillah, srečal Šejha, ki mi je pomagal nazaj na pravo pot. Pil sem alkohol, kadil, jemal vse vrste drog. Bil sem kriminalec. Preprodajal sem drogo, imel sem težave s policijo. Še dobro, da nisem pristal v zaporu. Maroški zapori so še posebno za Saharca nekaj strašnega... Po treh letih mahadre sem čisto drug človek. Pozabil sem na prejšnje življenje.« Mohamed Mohtar jih ima 22 in obožuje Šejha. V zauiji je zadnjih 6 mesecev. Prišel je asistirat učitelju, Šejhovemu bratu, ki je trenutno na počitnicah v Mavretaniji. Sistem mahadre narekuje po enega učitelja na 15 učencev. Kadar je teh premalo, starejši učenci pomagajo supervizirati mlajše. Medtem ko se pogovarjava s Šejhom, pomaga pri tolmačenju in mu neprenehoma masira stopala.Življenje v zauiji je asketsko. Brez elektrike, televizije, radia in interneta. Brez žensk. Učenke se šolajo le v mestu, kjer ima mahadra tudi svojo učiteljico. Brez kakršnih koli distrakcij, ki bi lahko odvračale od boga. Ves dan je posvečen le duhovnosti. »Treba je urediti misli in odpreti srce,« pravi 21-letni specialist informatike Kabbaari. V zauiji je zato, da bi v svoje življenje vnesel malo reda. Pravi, da je v Dakhli ponočeval, pijančeval in kadil hašiš, čez dan pa spal. Tako sta skupaj z očetom prišla do zaključka, da bi mu dobro delo nekaj mesecev puščave. »Tu mi ni ravno všeč, a vem, da je to dobro zame. Težko je. Duhovnost je zahtevna stvar.«Zauija leži 30 kilometrov od Tishle, kjer se nahaja maroška vojaška baza. Zaradi tega lahko kljub občutku brezčasnosti in izgubljenosti v neskončnosti pustega prostranstva tukaj, sredi ničesar, vklopiš mobilca in pokličeš kamor želiš. Poleg boga tukaj svoje signale posreduje tudi operater brezžične telefonije. Fantje svoje mobilce polnijo v bližnji vojaški postojanki in se veselo pogovarjajo s svojimi prijatelji v Dakhli. Kabbaari, ki je zdoma že 4 mesece, nestrpno zvoni svojemu dekletu. »Ne oglaša se! Še vedno spi! Jaz tega ne morem. Pokonci sem že od jutranje molitve!« Rad bi ji povedal, da čez 4 dni prihaja domov. Šejh je ocenil, da je zrel za vrnitev v mesto. Fantje tu ostajajo od nekaj mesecev do nekaj let. Odvisno od tega, kako hitro se učijo in koliko časa potrebujejo, da se utrdijo na pravi poti.Molitev ob zoriZjutraj v zahvalo za pomoč pri kamionu Šejhu izročiva nekaj zvezkov in pisal. Za fante, za šolo. Priloživa še dva učbenika z versko vsebino, ki sem ju dobila od prodajalca plastičnih rož v Dakhli. Iskala sem imama, da bi mu izročila denar, ki ga je prijatelj Bošnjak namenil revnim, a me je možak narobe razumel. Mislil je, da želim postati muslimanka, zato mi je prinesel tolmačenje islama Mohameda Abda Al Wahhaba in saudijskega muftija Abda Al Aziza ibn Baza s francoskim prevodom. Vem, da tiskanje teh vrst knjig sponzorira Savdska Arabija in da so podobne knjige med vojno v Bosni tiskali tudi v bosanskem prevodu. Te so nekatere Bošnjake seznanile z interpretacijo islama, ki je največja večina Bošnjakov ne odobrava. Zanimalo me je, kakšna bo reakcija. Ali ti, globoko verni ljudje, odobravajo interpretacije islama, po katerih se zgledujejo salafisti oziroma vahabiti, kot jim nekateri pravijo, ali ne?»Hvala za vse, vendar smo mi tisti, ki bi vaju morali obdarovati,« se zahvali Šejh. »Musliman mora biti gostoljuben, spoštljiv. Dober musliman vedno pomaga, gosta nahrani in prenoči. Pomagati mora vsakomur: muslimanu, kristjanu ali judu.« Vseeno vzame darilo in popoldne lahko že zadovoljno opazujeva, kako fantje v zvezke zapisujejo novo snov. Ob kosilu vprašam, ali so knjige za kaj. Mohtar pove, da gre za savdsko interpretacijo islama, ki jim ni všeč. Vendar ne za hanbelijsko smer sunitskega islama, temveč tako, ki vzgaja teroriste. »Take knjige imajo radi tisti, ki podpirajo Osamo bin Ladna, Al Kaido, teroriste. To je izkrivljeni islam, interpretiran z interesom. Savdijci imajo denar, zaradi tega lahko tiskajo takšne knjige in z njimi zavajajo ljudi. Zagovorniki takšnih interpretacij islama so proti Ameriki, proti Evropi in tudi proti nam, muslimanom. Mi tukaj učimo sufijsko-sunitski islam. Neizkrivljeni islam. Nihče nas ne plačuje za to in zadaj ni drugega interesa kot želja živeti tako, da bi bili vsak trenutek čim bližje bogu. Naše učenje je nasprotje salafističnega islama. Večina muslimanov je nekje vmes. Ni popolnoma predana bogu, ravno tako pa ne odobrava ubijanja kot nekateri, ki se pri tem skrivajo za Koranom.« Fantje v zauiji so stari od 14 do 23 let. Kadar ni počitnic, vstajajo ob štirih zjutraj. Do prve jutranje molitve salatu-l-fadjr na glas recitirajo koranske sure, ki so jih prejšnji večer s črnilom iz oglja in smole zapisali na lohe, lesene table. Da bi jih za vedno shranili v srce. Ko dežurni učenec zakliče ezan, se zberejo k molitvi. Po njej se sede v krogu zahvaljujejo bogu, dokler ne vzide sonce: »Subhanallah, elhamdulillah, la-ilah-illa-Allah, Allahu akbar...« Med 7. in 9. uro je pouk, trije, ki so ta dan zadolženi za hrano in vzdrževanje reda in čistoče, pripravljajo zajtrk. Ob 9. uri postrežejo s svežim kruhom, lehso, sladko koruzno juho, s francoskim zdenka sirom »la vache qui ris« (»smejoča se krava«), olivnim oljem in koščkom čokolade. Hrana za možgane. Po zajtrku se pouk nadaljuje s prepisovanjem novih sur. Starejši učenci preverijo pravilnost zapisa, potem po nekaj učencev, razdeljenih v skupine, družno recitira zapisano. Ob koncu ure se preverja pravilnost izgovarjave. Afriški način izgovarjanja koranske arabščine se imenuje uarš in je nekoliko drugačen od načina hafs, ki ga prakticirajo na Arabskem polotoku in v Aziji. Ob 10.30 sledi dolg, triurni odmor, namenjen čaju, športu, spanju, kakor je komu ljubo. Ob 13.30 dežurni postrežejo s kosilom. Na jedilniku se izmenjujejo testenine, riž, leča, fižol ali krompir, vedno s koščki gazeljega, kozjega ali ovčjega mesa. Ko je sonce v zenitu, sledi salatu-l-zuhr, ob 15. uri se nadaljuje pouk. Sure, ki so bile na lohe zapisane dopoldne, učenci ponavljajo, dokler si jih ne vtisnejo v spomin. Za tem ponavljajo še tisto, kar že znajo. Po končanem šolanju znajo učenci na pamet približno 30 sur, oziroma 2 od 30 džuzov, poglavij Korana. Šejh v svoji glavi hrani vseh 114 sur.Ko sonce opravi tri četrtine svoje dnevne poti na zahod, sledi salatu-l-asr, popoldanska molitev, zatem popoldanski odmor. Žejo in lakoto se prežene z govjem. Nekateri pograbijo žogo in gredo zabijat gole, drugi posedejo v krogu in ob spremljavi bobnanja na škatle mleka v prahu prepevajo ilahije in kaside, pesmi z nabožno vsebino. Kakršna koli druga glasba je prepovedana. Ko mi Kabbaari preko bluetootha posreduje saharsko glasbo in jo po nesreči vključim, začne nestrpno ponavljati: »Ugasni, ugasni, Šejh bo jezen.« Tik pred sončnim zahodom se klanja salatu-l-magrib, za tem pride na vrsto zikra, tako kot pred jutranjo zoro. Čez kakšni dve uri se klanja še salatu-l-isha, za tem je na vrsti pozna večerja. »Intenzivni tečaj« sufijsko-sunitskega islama vključuje tudi intenzivno izvajanje sune preroka Mohameda: trikrat na teden učenci izvajajo post, tako kot je to počel prerok Mohamed. Od zore do mraka ne jedo in ne pijejo, enako kot v času ramadana. Šejh pravi: »Pri muslimanih se teden ne začne s ponedeljkom, temveč s petkom, zato je prvi dan posta v tednu petek. Drugi je ponedeljek in tretji četrtek.« V madhabi se vikend začne v sredo ob 11. uri in konča z muslimansko mašo, džumo, v petek opoldan. Prava špartanska disciplina.Obiskovalci v puščaviVsakdanjo rutino občasno prekinjajo obiski. Šejh jih razvršča v tri skupine: »So taki, ki sem prihajajo iz brusa, goščave. Ti ne prihajajo zaradi vere, temveč zaradi signala. Opravijo vse potrebne klice, pri vojakih kupijo nafto, cigarete, napolnijo telefone, malo poklepetajo ipd. Potem so tu romarji, ki prihajajo na grob Šejha Mohameda El Mamija, in tisti, ki prihajajo zaradi mene. Na pogovor ali da bi zanje molil. Nekaterim naredim hidžab, zaščito. Pripravim jim zdravilno vodo, v katero sem recitiral Koran. Z njo se umijejo ali jo popijejo. Odvisno od njihovih težav.« »Pa takšni, kot sva midva, tudi prihajajo...Rekel bi, da vidva spadata v četrto kategorijo. Sta prva te vrste pri nas.«Naslednjega dne oznaniva svoj odhod. Šejh z nasmehom na obrazu odgovori: »Obisk traja tri dni. Človek, ki tu spi trikrat, postane človek zauije. Špela, si hotela še kaj vprašati?« Dolgo se pogovarjava, Šejh natančno odgovarja na vsa vprašanja in kljub slabemu znanju francoščine poskuša čim bolj natančno pojasniti stvari, ki bi bile lahko narobe razumljene. Medtem z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola umika pogled. Tako kot veleva vera. Zmerno in skromno.Odločiva se, da ostaneva še en dan. Naslednjega dne prisostvujeva pouku, jeva skupaj z učenci, zvečer igramo nogomet. Nato pripelje še maroška vojaška cisterna, ki zauijo in naju oskrbi z vodo. »Zdaj sta preskrbljena. Potrebujeta še kaj? Bi govje? Pridita še kdaj. Vsako leto. Za dlje časa. Za ves teden. Marhaba. Dobrodošla.«Ko se voziva po izžgani in prepihani pustinji, srečujeva kamelje pastirje. Ko zvedo, da sva bila pri Šejhu, vzklikajo: »Allahu! To je velik mož.« a geografski točki 21°49,76' severne zemljepisne širine in 15°03,75' zahodne zemljepisne dolžine stoji sredi presušene in gole puščave zauija, samostan pokojnega Šejha Mohameda Al Mamija. Marabu, islamski vedec in svetnik, je pokojni od leta 1282 po hidžri oziroma 1864 po Kristusu. Ker je imel dobro zvezo z bogom, na njegov grob prihajajo molit romarji, ki upajo, da jih bo vsemogočni tu bolje slišal.