Zgodovinski razvoj metod pouka tujih jezikov nam kaže na zelo različne odnose do slovnice. Medtem ko je slovnično-prevodna metoda enačila učenje jezika z učenjem slovnice, so kasnejše metode (direktna, avdiolingvalna oz. avdiovizualna) slovnico skoraj izločile iz pouka. Pri direktni metodi so izhajali iz predpostavke, naj bi se učenci jezika učili tako kot se učijo materinščine – s ponavljanjem in posnemanjem ciljnega jezika, slovnico naj bi usvojili intuitivno. AL-metoda je izhajajoč iz strukturalizma in behaviorizma slovnico zreducirala na stavčne vzorce, ki so jih morali učenci ponavljati, dokler jih niso avtomatizirali, ne da bi jih mnogokrat sploh natančno razumeli. Kasnejši razvoj teh metod je omilil enojezičnost in dal slovnici spet pomen. To metodo imenujemo posredovalno metodo (nem. Vermittelnde Methode), ker je imela za cilj na razumljiv način posredovati tuji jezik tudi z razlago slovnice (induktivni način) in uporabo materinščine, kjer je bilo to nujno potrebno. V 70-ih letih se je iz Anglije razširil komunikacijsko-fukcionalni ali pragmatični pristop najprej pri pouku angleščine. Cilj pouka tujega jezika je bila komunikacija in ustrezna raba jezikovnih sredstev ne pa njihova jezikovna pravilnost. Utemeljitelj pragmatično-komunikacijske metode za pouk nemščine H.E. Piepho je 1989 na IX. kongresu učiteljev nemščine ugotovil, da je bilo v razvoju komunikativne didaktike toliko interpretacij, da ne vemo, kje, zakaj in kako so v praksi nastopile težave in se pokazale pomanjkljivosti v teoriji. Posledica je bila, da so se vaje, ki so imele za cilj pravilnost jezika, morale umakniti svobodnemu spodbujanju govora ob dopuščanju napak. Vlogo slovnice so napačno razumeli, ker so mislili, da sta si slovnica in komunikacija v nasprotju. (Piepho 1989) Na istem kongresu je G. Helbig v zagovor slovnici dejal, da slovnice in komunikacije ne moremo ločiti, ker je jezikovni sistem hkrati pogoj in rezultat komunikativne dejavnosti. Učenec mora tuji jezik ne le znati, ampak tudi poznati. (Helbig 1989) Konec 80-ih let je slovnica torej spet pridobila veljavo. Seveda ni slovnica sama sebi namen, ne gre torej za formalno poznavanje pravil, temveč za funkcionalno slovnico: kako jezik »funkcionira« v komunikaciji. Slovnica izhaja iz besedila. Osnovni problem ostaja transfer slovničnega dela v prosto jezikovno rabo (Butzkamm 1995: 190). Vprašati se moramo: kakšna razlaga je nujna, katero pravilo, v katerem jeziku, kdaj, v kakšni učni situaciji. Pri vsakem novem učbeniku moramo preučiti, kakšna je povezava med jezikovnim delom (razlago, ponavljanjem, pretvarjanjem itd.) in poslušanjem, govorom, vsebinskim branjem. Za Butzkamma (1995: 191) pomeni slovnica pri pouku hkrati možnost in nevarnost: – možnost, ker lahko učitelj učenca z razlago jezikovne zgradbe in s ciljno usmerjenimi vajami hitreje pripelje k vsebinski in jezikovno pravilni komunikaciji; – nevarnost, ker se je po eni strani s strokovno pravilno razlago težko približati načinu mišljenja učencev, po drugi strani pa je enostavno predelovati eno slovnično vajo za drugo. Zimmerman (1984, cit. po Butzkamm 1995: 190) je preučeval vlogo slovnice pri različnih učiteljih. Učitelje je razdelil na več skupin: – Kognitivisti predstavljajo večino učiteljev, saj za pouk slovnice (razlaga pravil, vaje, preverjanje) porabijo 40–60% časa.