Heglov in Marxov historizem naj bi bil vprašljiv, ker naj bi z razlago človekovih dejanj na podlagi vzrokov zavračal človekovo svobodno voljo in spodbujal zgodovinarja k nespoštovanju svoje domnevne obveze, da moralno obsodi vse Karle Velike, Napoleone in Staline, o katerih sem govoril v prejšnjem predavanju. Sicer pa se njegovi argumenti ne razlikujejo dosti od Popperjevih. Toda sir Isaiah Berlin je zasluženo priljubljen in dobro poznan pisec. V zadnjih petih ali šestih letih se je skoraj vsakdo, ki je v tej deželi ali v Združenih državah napisal članek o zgodovinski metodologiji ali vsaj resno kritiko kakšnega zgodovinskega dela, odkrito ponorčeval iz Hegla, Marxa in determinizma ter opozoril na absurd zanemarjanja vloge naključja v zgodovini. Nemara je nepravično, da bi Berlinu obesili krivdo za tisto, kar so napisali njegovi učenci. Tudi ko njegovo pisanje ni smiselno, nas navdušita njegov slog in način predstavitve. Njegovi učenci ponavljajo te nesmisle, vendar nas njihovo pisanje ne pritegne. Kakorkoli že, nič novega, bi lahko rekli. Profesor Charles Kingsley, ki ne sodi med najbolj cenjene predavatelje sodobne zgodovine s te katedre, in človek, ki bržkone ni nikoli bral Hegla ali Marxa, je v svojem uvodnem predavanju leta 1860 navajal človekovo »skrivnostno moč, da prekrši zakone svojega bitja«, kot dokaz, da v zgodovini ni »neizogibnih procesov«.10 Toda Kingsley je danes k sreči pozabljen. Prav profesor Popper in sir Isaiah Berlin sta ponovno oživila to že dolgo časa mrtvo tematiko. Vseeno pa bo potrebno nekaj potrpljenja, da počistimo nered. Najprej naj se v upanju, da se mi bo uspelo ogniti protislovjem, ustavim pri definiciji determinizma. Determinizem je prepričanje, da ima vse, kar se zgodi, vzrok ali vzroke, in da se