Enotne izobraževalne osnove je potrebno nuditi vsem učencem z enotnim predmetnikom in učnim načrtom. Diferenciacijo in specializacijo bodo imeli učenci možnost izkusiti kasneje, tako v izobraževalnem sistemu kot tudi sicer v življenju, ki ga živijo in ga bodo živeli v demokratični, problematični kapitalistični družbi (na žalost boljše ne poznamo). To ne pomeni, da bodo vsi učenci osvojili isto vsebino do enake stopnje in na enak način; to ne pomeni, da si bodo na koncu devetletne obvezne učenci podobni. Razlike med učenci (biološke, osebnostne, kulturne) bodo ostale: izražajo se v znanju znanju, ki je oseben, a hkrati tudi družben konstrukt. Vedno bomo imeli take učence, ki bodo boljše brali in to z veseljem, pa take, ki ne bodo brali za svoj užitek, ampak samo takrat kadar bodo kaj potrebovali; take, ki se bodo ukvarjali že s kompliciranimi matematičnimi problemi in take, ki bodo obvladovali le osnovne matematične operacije in matematiko za dnevno rabo; take, ki bodo pravi zgodovinski raziskovalci v osmem razredu in take, ki jim je malo mar, kaj se je dogajalo, pa se bodo vseeno naučili nekaj dejstev in jih razumeli, ali vsaj razumeli, zakaj se "gremo zgodovino". Enotna izobrazbena osnova pomeni, da bodo učenci spoznali osnovna znanja: v kakšni globini in širini, na kakšen način jih bodo vključili v svoje znanje, pa je odvisno od vsakega posameznika, njegovega položaja in pomoči v skupini, individualne pomoči v šoli (učitelj, specialni pedagogi in drugi posamezniki), ki vstopajo v učni proces na šole, pa tudi od doma. Verjetno ni potrebno nobenih raziskav za sklep, da se učenci ne naučijo določenih vsebin, če jih z njimi ne seznanimo; raziskave pa tudi kažejo, da pogosto podcenjujemo, kaj učenci zmorejo. Problem je, da učence obremenjujemo z ogromno količino snovi, ki je ne morejo "predelati" zaradi količine, ne pa zato, ker je ne bi bili sposobni razumeti. Ravno tako nas raziskave opozarjajo, da nas učenci presenečajo pri vpogledih v učno snov, saj je videti, kot da bi učenci hkrati uporabljali miselne strategije, ki jih mi odrasli označujemo za pametne in nespemetne (Siegler 1995, cit. po Oakes; Wells; Jones 1997, str. 494).