Z zbirko Zapisi (1972) Pavček še ostaja v okviru poezije molka in stiske ter govorice, torej v položaju razcepljenosti, novega dualizma, ki ga tvorita opozicija med »nebesedo« in pesmijo (npr. v uvodni pesmi Na rob dni in njihove stiske oz. v pesmi Uiti iz tega kroga). Osrednji pojmi na polu negativitete so torej statičnost in molk, »strupenost nesmisla«, smrt, dvom, svet brez varnosti (prim. Poniž, 1986a). Temu pesnik postavlja nasproti predvsem govor, manj domačijskost, Odmik od idealitete domačijskosti se sicer mestoma kaže že v prejšnjih zbirkah, npr. v Ujetem oceanu z »zaskrbljeno elegijo kmečki zemlji in njeni zapuščenosti« (Paternu, 1967: 166). zato pa otroštvo/otroškost. Boleča disharmoničnost ter možnost njenega preseganja pomenita hkrati tudi odklon od intimističnega vitalizma (prim. Benhart, 1984: 796). Tudi v tem se da videti vzporednice npr. s pesniškim razvojem O. Župančiča, ki od esteticistične Čaše opojnosti in vitalistične zbirke Čez plan preide v poezijo razklanosti, bolečine in mitskega pesniškega poslanstva v zbirki Samogovori (V: Kos, 1969). Na ravni svoje kompozicije (v zaporedju in poimenovanjih ciklov) odraža zbirka »meditativno razsodnost moža, ki je pustil za seboj mladostno razposajenost, ki ne podlega več videzu, temveč se kritično obrača k sebi« (Hofman, 1978: 335). Otroštvo se v Zapisih povsem nedvoumno kaže kot čas skladnosti, harmoničnosti, sanj, npr. v besedni zvezi otroško velika vera (Od jutra do večera), ki pa se v nesmiselnem svetu izgublja (»Bledíjo sledovi rok in otrok.«; Čudne reči se gode na vasi). Šele v sklepnih pesmih, ki nakazujejo možni izhod iz nesmiselne in neme stvarnosti, se otroštvo pojavi kot sestavina odraslosti (moško in otročje srce, Daj oči mi, daj lasé mi) oz. kot nenehno spreminjajoča sila, ki razbija ustaljenost, ukalupljenost stvarnosti v nenadzorovani igri, ki je ni mogoče uokviriti (Ali je igra smisel). Vrhunec »igrivosti« Pavčkove mladinske poezije sodi v čas neposredno po Zapisih, pojavi pa se tik pred izidom Poganskih hvalnic (1976). Pesniška govorica je v zbirki Čenčarija (1975), ki pomeni očitni odmik od tradicionalne poetike otroške poezije (prim. Grafenauer, 1991), sama po sebi »bitje«, odraz ustvarjalne volje in svobode, sproščena in mnogokrat nerazložljiva »uganka«, inovativno in humorno upovedenje in preoblikovanje otrokove vsakdanje, sodobne »stvarnosti« (dom, živali). Čenčarijo, ki danes predstavlja enega od vrhov slovenske mladinske poezije, je seveda potrebno razumeti in razlagati v luči sprememb, ki so se dogajale v pesnikovem delu od Zapisov do Poganskih hvalnic in ki se v manjši meri kažejo že v sami kompoziciji Zapisov (v prehodu od stiske, ujetosti bolečin v prvi pesmi do nedoločniških pozivov k življenju s sklepnim velelnikom Bodi! v zadnji pesmi). Ta prehod je v bistvu prehod od izrekanja molka/teme v himnično poveličevanje življenja in govorice. Himničnost in občutje prekipevajoče življenjske energije v celoti določa Poganske hvalnice, pesmi nebrzdane življenjske sile, ki jo najbolj neposredno odraža metafora »Dan je žrebe brez stremen« (Teža v telesu). Besede in zveze, ki se zdijo povedne za to zbirko, zlasti za njen uvodni tematski razdelek (Travam), so spirala volje, blesk mladoletja, poganski gon, greh. Pesniška zbirka torej izhaja iz občutja radosti in vrednosti življenja, to občutje pa je utemeljeno v pripadnosti zemlji, »aksiomatsk(em) smis(lu) vsega«, ki ji pesnik »brezbožno oziroma parapanteistično« (Kmecl, 1989: 77) izreka hvalnico; odtod tudi nagovornost naslovov razdelkov (Travam, Koreninam, Krošnjam). Ob zemlji je druga pozitivna eksistencialija pesem/govorica ter že tudi ljubezen, v kasnejših zbirkah osrednja tematska beseda. Prav Poganske hvalnice pa so zbirka z najbolj opazno, v kontekstu pesmi smiselno in tematsko funkcionalno podobo otroka. Ta se pojavi sprva kot krhkost majhnih otrok, katerih oči »spravljajo naplavine / Neba v srčne prekate« (Majhni otroci) in ki so trdno povezani z zemljo. Otroštvo kot uboštvo se nato pojavi v pesmih, ki so jim podlaga biografska dejstva (Otroštvo), vendar pa je tudi kot táko izrazita pozitiviteta (kar je vidno v sklepnih verzih pesmi: Za prazno mizo / Otroštva, / Da se nasitim.). Motivika otroštva je še najbolj izrazita v razdelku Krošnjam: v pesmi Zemlji, podobju dedov in legend, se pojavi podoba dečka, ki pase oblake. Dve pesmi sta v celoti posvečeni otroku (Plodu in Prihajajočemu). Za razumevanje otroštva v Poganskih hvalnicah se zdi bistvena pesem Potepuhu v njej je prikazan tepček in potepuh, »drugi in drugačen«, ki vidi kot vidci in samomorilci. Z njegovim »pogledom (...) / čez mejo vidljivega«, »zemlji naravnost v oči« se v sklepni kitici identificira tudi lirski subjekt: