Raziskovalci ugotavljajo, da nove komericalne televizije nimajo malo kulturnega sporeda, temveč prav nasprotno. Če v kulturo štejemo tudi nanizanke in nadaljevanke (ta pomemben del televizijskih programov pogosto sploh ni prepoznan kot kulturne ali umetniške forme), komercialni televiziji v tem pogledu celo prekašata javni televizijski servis, ki v pogledu reprezentacij kulture sledi načelom ministrstva za kulturo; načelom, ki so hkrati tudi izpostavljena kot ključna za kulturno politiko v prihodnje. Gre za skrb za ohranjanje nacionalne identitete, zaščito kulturne dediščine in pomen integracije v Evropo ob hkratnem ohranjanju lastnih nacionalnih posebnosti. V obravnavanem vzorcu kot celoti prevladujejo oddaje, ki so nastale v slovenski produkciji, sicer pa ameriška produkcija prevladuje na Kanalu A, evropska pa je najmočneje zastopana v obeh programih javne televizije. Po raznolikosti zvrsti izstopa prvi program nacionalke, za katerega velja tudi, da ga v primerjavi z drugimi programi najbolj označuje že omenjena nacionalno-evropska usmeritev. V obravnavanem obdobju med leti 1990 in 2000 število prispevkov v dnevnoinformativnem programu javne televizije raste, toda ta absolutna rast, ki je povezana z uvedbo specializirane oddaje Kultura leta 1998, ne pomeni tudi spremembe v vrednotenju kulture znotraj informativnega programa kot celote. Hierarhični položaj kulture namreč ostaja v celem obdobju nespremenjen: najpogosteje so prispevki s področja kulture objavljeni v zadnji četrtini informativne oddaje; le slabih 10 odstotkov prispevkov je objavljenih v prvi polovici, zanje pa velja, da jih druži njihova nacionalna funkcija (kategoriji literatura in drugo; definicijo kategorije drugo glej spodaj). Zaznati je bilo tudi trend krajšanja absolutne dolžine prispevkov s prevladujoče dolžine sto sekund in več leta 1990 do prispevkov, krajših od minute, ki jih je leta 2000 že dobrih 40 odstotkov. Prav tako se v tem časovnem obdobju spremeni prevladujoči žanr: v začetku devetdesetih let prevladujoča poročila brez izjav zamenjajo prispevki z izjavami. Delež kritiških in komentatorskih prispevkov je ves čas zelo nizek (le 5,4 odstotka), razkrivajo pa kljub temu pomembne implicitne predpostavke pojma »kultura«. Prevladujejo namreč taki, ki se osredotočajo na kulturno dediščino, prav vsi pa se ukvarjajo s kulturo z nacionalnega vidika, torej s slovensko kulturo. Kot ugotavljajo raziskovalci, se nekateri elementi tega pojmovanja pojavljajo tudi v drugih prispevkih drugih žanrov ali pa tvorijo mrežo predpostavk, ki je v teh prispevkih implicitno prisotna. V vzorcu informativnih oddaj kot celoti je najbolje zastopana kategorija »drugo«, kamor so raziskovalci uvrstili prispevke, ki niso obravnavali neke definirane zvrsti, temveč kulturo bodisi v smislu načina življenja, tradicije, transmisije kulture z izobraževanjem, znanostjo, s knjižnicami ali z nagradami s področja kulture. Tej kategoriji sledijo prispevki o likovni umetnosti, glasbi, filmu, gledališču, visoko pa je zastopana tudi kulturna dediščina. Za razliko od prispevkov - objavljenih v oddaji Kultura - so za tiste, objavljene v splošnoinformativnih oddajah, značilna vprašanja transmisije, popularizacije oziroma ohranjanja kulture (za uvrstitev in vrednotenje kulture je tu, ponavljamo, bistvena njena zveza z nacijo; vsak dogodek oziroma avtor je najprej umeščen v nacionalni kulturni prostor, šele nato, če sploh, v mednarodnega), ne pa toliko aktualno kulturno ustvarjanje samo (oddaja Kultura). Med reprezentiranimi dogodki prevladujejo tisti, ki so se zgodili v Sloveniji oziroma katerih akterji so bili Slovenci. Le slabih 7 odstotkov pa je prispevkov o dogodkih, ki s Slovenijo ali Slovenci niso povezani. Ti so večinoma vezani na popularno kulturo (koncerti, nagrade oskar ...).