vezje s sklopljenim nabojem (CCD, charge-coupled device), posebna oblika *integriranih vezij, sestavljena iz MOS *tranzistorjev (metal oxide semiconductor, kovinski oksid kot polprevodnik). Ti so povezani tako, da tvorijo mrežo majhnih kvadratov, obkroženih z napajalnimi potmi. Posamezni kvadratki lahko shranijo naboj. Z dovajanjem napetosti posameznim kvadratkom dobi CCD vlogo spominske enote, ki lahko shrani različne vzorce električnega naboja. Električni signali se zaporedno vpisujejo v CCD, oziroma berejo iz njega, to je enakomerno vnašanje vzorcev ali proženje z urnim signalom. Vezje se uporablja kot analogni ali digitalni spomin velike zmogljivosti v računalnikih, ima pa še vrsto drugih uporabnosti. Tako se rabi v telekomunikacijah za shranjevanje signalov in njihovo zakasnitev za kratek in določen čas. CCD elementi so lahko občutljivi za svetlobo, tako lahko vsak kvadratek predstavlja enoto slike (svetlobno točko). Taka CCD-vezja se lahko rabijo za snemanje vidnih podob, na primer pri mirujočih *videokamerah. Imajo precej prednosti pred običajno fotografijo, saj so bolj občutljiva na svetlobo kot film in lahko zajamejo zelo širok spekter svetlobnih odtenkov. Zaslon se lahko uporabi velikokrat, medtem ko film lahko osvetlimo le enkrat. Vsak posnetek se lahko takoj prebere in shrani na računalniški disk. Danes se vezja s sklopljenim nabojem največ uporabljajo v astronomskih *teleskopih, pa tudi kot detektor delcev ter za detektorje v spektroskopiji.