Celeia se je tudi fascinantno videla dol z Miklavškega, tja smo ponavadi vodili poslovne može, če so prišli kaj na ogled, kake partnerje iz Jugoslavije. Tja ali pa v Branibor. Bil je en tip, Vikšić se je pisal, iz Bosne je bil, smo imeli neke zadeve, in pride enkrat ta Vikšić, Đurđe so ga klicali, pride Đurđe in reče: biznis in to je že vse okej, ampak da bi on nešto prezalogajio. Reče direktor: Goršič, pelji ga v Branibor. Sem najprej rekel, zakaj jaz, a nima ljudi za to? On: Goršič, ti ga pelji. Sem rekel potem: klinc gleda Branibor, v Ameriko ga bom peljal, čez cesto. On: kamor češ, samo da se najé in mi je začel potem nakladat, da voha dobro sodelovanje in to, no, pa peljem jaz tipa kar peš v Ameriko in sediva tam in je bil čisto navdušen nad govejo juho. Ne da je ne bi že prej jedel, ampak tista se mu je zdela odlična in je pojedel tri krožnike tistega in rekel: dogovorićemo se mi sve in potem sem kar jaz uredil, tam za mizo, pri juhi, sploh ni nič kaj govoril z direktorjem. Direktor je bil čisto raznežen: kako ti je ratalo tole v pol ure uredit? Sem rekel: z govejo juho. Direktor: ti, nisem ziher, da kapiram. Jaz: ne obremenjuj se več s tem. Direktor je sicer že umrl in ko je umiral, sem mu moral povedat, kaj hudiča je bilo takrat v tisti goveji juhi iz Amerike. Jaz: nič, vraga, juha kot juha, pač všeč mu je bila, da je bil pripravljen na vsak dogovor, tako zelo. In je potem še direktor rekel, da hoče eno juho iz Amerike, preden krepne. Smo jo dobili in potem je srebal in po zadnjem srebu je rekel: odlično, zdaj mi je vse jasno in umrl. Se ne hecam, nekateri hočejo zadnjo cigareto, on je hotel zadnjo juho. To se mora spoštovat. Stari ata je vedno govoril: željo umirajočega je treba spoštovat kot zapovedane praznike. Jaz sem vedno spoštoval vse praznike. Zapovedane ali pa ne, zapovedani so mi celo včasih šli malo na jetra, ker mi ni vedno pasalo, da mi zapovedujejo, kdaj moram praznovat. Praznikov je sicer bilo veliko, praznovalo se je pa samo nekatere, vsaj uradno, doma, pod reklcem, pa še vse druge. Za prvi maj sva s Cirilo včasih šla na Petriček. To je bilo sicer strogo prepovedano govorit, češ Petriček je bil nemčur; vem, da je Igor enkrat zinil v šoli, da je bil na Petričku, pa so poklicali Korla na zagovor. Kakšen Petriček, je vpila nanj učiteljica, to je Griček, v kakega rodoljuba pa vi vzgajate svojega sina?! Ampak se je izmuznil, stara rit, je rekel, ah … ti otroci, potem pa je učiteljico nekako speljal na pogovor o vekapebeju in sta ugotovila, da imata skupne daljne sorodnike. Pa je bilo okej. Ona ni potem nič več težila, ampak Igor je bil pa tudi tiho o Petričku. Meni je bilo fajn it skoz Lisce, ob onem drugem bregu Savinje, tako luštno pot sva imela s Cirilo, potem pa malo vkreber, toliko, da se človek zadiha, da si prepuca pljuča. Gor je bil ponavadi vedno ojejoj, ljudi, da te kap sune, hrane, pijače, muzka je bila, vse kar si hotel, kres so kurili. Pa polno verzov ‘Na zastavi pa zvezda žari’ in podobnih se je kotalilo naokrog. Se je malo pojedlo, malo popilo, počvekalo s kakim znancem, ampak s Cirilo nisva bila dolgo. Se vleče domov na Hudinjo, tista blesava Dečkova je dolga ko hudič, no ja, včasih sva šla tudi čez nabrežje pa potem mimo kolodvora naravnost dol po Mariborski. Ampak se je tudi vleklo. Be! No, za prvi maj je potem proti večeru vedno prišel na obisk sosed, ne čisto sosed, ampak bližnji sosed, malo od kapi zadet, ampak drugače v redu, Lojzlek smo mu rekli. Zakaj Lojzlek, ne vem več, ampak bil je Lojzlek in pika. Takrat še ni bilo Planeta Tuš in je bil tam travnik; ona vila, ki še zdaj stoji, je sicer stala, ampak nobenega Planeta, pa smo kar čez travnik hodili v on konec, kjer je živel Lojzlek, kjer se je potem prišlo na odpad. Potem malo dlje stran so bile pa že Trnovlje, tja smo hodili na Petrol plačevat položnice. Lojzlek in njegova žena sta imela tople grede, super solato je imela ženska, Cirila je vedno pravila: oh, ko bi imela jaz takšno solato! Lojzlekova žena je imela suho roko, česa takega nisem še nikjer prej videl, pa niti potem pozneje ne, ampak imela je suho roko in čudež, da je lahko rihtala vse tiste grede. Kot balerina se je premikala po tistih grudicah. Rim ta ta tam, tako je šlo, kot valček. Rim ta ta tam - solata. Rim ta ta tam - druga vrsta solate. Imela je kar nekaj vrst, jaz tega nisem nikoli razumel, nekakšne kristalke, pa ledenke, pa glavate, pa podobna šara. Lojzlekova žena ni bila iz Celja in govorila je neko čudno reč, izpuščala je vse a-je in o-je in e-je in i-je in u-je: namesto glavata solata je rekla glvt slt. Čisto poseben govor je imela. Gvr. He he he. Psbn gvr. Saj tega sploh ne znam ponovit. Bilo ji je ime Mica, a smo jo klicali Mc; njej to sicer ni bilo všeč, se ji je zdelo, da se ji vsi delamo norca. Najraje je imela, če jo je kdo kdaj poklical Marija ali Marí. Tisto ta prvo ji je tu pa tam kdaj rekel poštar, če še ni vedel, da je Mc, Marí si je pa sama pravila, še posebej potem, ko je postala priljubljena tista pesmica Marie, življenje ni cvetoče polje in tako naprej je šlo, ne spomnim se čisto dobro, kako, menda nekaj v zvezi s tem, da moraš, če hočeš videt zvezde, zjat v vesolje, ampak pesem nam je bila vsem silno všeč, njej pa tudi in zakaj ne bi bila Marí, če čé. Mc je imela še eno drugo navado - kadila je pipo. Nič ne pretiravam, zvečer, ko je sonce šlo za Ojstrico in one druge zadeve tam na oni strani, na zahodu, takrat je sedla na stolček na verandi, čisto tako idilično, kot se spodobi, na stolček, Lojzlek je moral sesti zraven in ji peti Liebestraum, ona pa je nažgala pipo, čisto tako kot moj oče. Lojzlek ni nikoli kadil, razen kar je pač dobil od Mcine pipe, ampak z veseljem ji je pel Liebestraum. Vedno je obžaloval, da ni znal klavirja in je hodil k nam, da mu je Cirila kaj zaigrala, ponavadi Liebestraum ali pa Ach du lieber Augustin ali pa Junge komm bald wieder, te nemške zadevščine. Včasih tudi kako slovensko narodno, strašno rad je imel Nocoj pa oh nocoj. Mc pa ne, je rekla: take pesmi dede samo vzpodbujajo k bedarijam. Sva ji s Cirilo vedno rekla: Mc, saj Lojzlek ne bo šel nikamor za sedem let, saj še s palico komajda hodi. Je rekla: nič, nočem tega poslušat. Potem pa nič, kaj naj! Njej je bila všeč ona Zabučale gore, pa tista o možu, ki nosi svojo babo v košu in ga sprašujejo: al nosiš dreto al smoló, on pa odgovarja: ne nosim drete ne smolé, hmtadrija, ne smolé, hmtadrija, ne smolé, jaz nosim babo v svojmu koš! Se nam je zdelo čudno, zakaj ravno ta, če pa potem ta mož zažene babo v vodo, pa je rekla, oh, v mladosti sem se tolikokrat kopala v našem potoku za bajto, pa ta osel Lojzlek me je tunkal, zdaj pa ni niti potoka več, kje šele, da bi me Lojzlek tunkal! In potem je začela pet: aaaaaaaaaaaaaaaaaaa mladooooost se mo-ho-jaaaaaaaaaa niiiiiiikdar več ne veee-hr-neeee! S Cirilo sva si predstavljala Lojzleka, kako z berglo maha Mco po glavi, da bi jo potunkal. Mc je potem vedno rekla: vidva si verjetno predstavljata, da me je Lojzlek tunkal z berglo, ne? Njmhmmmhm, sva začela mencati s Cirilo, ampak Mc je takoj rekla: to je res smešno in se začela na glas smejati in potem smo se vsi na glas smejali, tudi Lojzlek in je bil lep večer in vse to. Sandi je tudi poznal Lojzleka, ampak Sandi je bebec brez takta in mu je pravil Kriplojz in Lojzlek ga ni maral, nič čudnega, jaz ga ne bi samo ne maral, ampak bi ga še ornk prebutal, potem pa mu zatlačil v nos Mcino pipo in bi moral prasec inhalirat! Pa še kaj hujšega bi si izmislil zanj, ampak dobro, da je Lojzlek bil Lojzlek! Z Ljubečne je hodila k Lojzlekovim ena silno zabavna ženska, Zavolovškova Pepulja so ji rekli, na Ljubečni sta z možem Tončkom imela kmetijo in enih pet krav. Tonček je bil Mcin brat, tako da so si bili v žlahti. Ta Pepulja je imela že ksiht kot iz risanke, ko pa je začela iz rokava stresati ljubečenske vice, je bilo sploh konec. Imela jih je dvainšestdeset, njen sin Andrej pa je hodil v srednjo šolo skupaj z Lojzlekovim ta starejšim, Ksaver mu je bilo ime, ta mlajšemu pa Izidor. Kaj naj rečem, bemtiš, Pepuljo in Lojzleka je pobralo na isti dan, pred kakimi desetimi leti, zrušila sta se sredi sobe in cak! Konec! Mc je potem živela še kakšno leto, dlje pa tudi ne, no, Tončka je pa neslo pred kakimi šestimi leti, bil je priključen na vse aparate, kot Cirilina mama. Tisto je bila menda edina res huda epizoda v mojem življenju poleg Ciriline smrti. Boga srota je hirala in hirala, spravili so jo v bolnico, ampak je takoj dobila cev v želodec in potem še druge cevi, pif paf pof, potem je vegetirala, vsak dan smo hodili v bolnico in vili roke. Moma, moma, nas še poznaš? je vpila Cirila, ampak moma je ni več poznala, pa tudi drugih ne. Samo gledala nas je s svojimi rjavimi očmi, kot bi dva kostanja položil na belo skalovje, obraz je imela čisto bel in že rumen. Samo gledala je in vsaj meni se je zdelo, da je žalostna, čeprav verjetno ni bila nič. Samo oči so se ji tako čudno lesketale, gromšeka, nek tak čuden lesk je bil v njih, ampak tisto je bilo verjetno zaradi odsotnosti. Saj sem menda že pravil o Van Halenu, no, ampak on je hodil naokrog. Boga srota Cirilina mama se pa sploh ni mogla premaknit, samo gledala je in oči so se ji lesketale. Hudo nam je bilo, to je bila taka fejst ženska, ko so jo pokopali, je pol Ciriline žlahte, ki jo je res zelo veliko, skoraj skočilo v jamo za njeno žaro. Potem so že čez petnajst minut žrli in se smejali na sedmini. Jaz nisem delal nobene sedmine, ko je umrla Cirila, nisem hotel, da se žlahta nažira, nje pa ni več, da bi se nažirala zraven. Te sedmine so se mi vedno zdele totalna oslarija. Sploh pa britofi, razen v tistih zgodbah o okostnjakih, ki hodijo ven in te potem lovijo in se kotalijo in tako naprej, saj veste, kako to gre. V zraku nad britofi je bila vedno narisana ena taka ogromna mrtvaška glava kot na gusarskih zastavah, taka režeča lobanjica, ki je vabila v goste. Ne, hvala, jaz še ne bi, sicer hvala za povabilo, ker sem vljuden fant, ampak bemtiš! Pepulja je vedno govorila, da je smrt popolnoma nekoristna zadeva, da niti kosa kruha nimaš od nje, ker ona je koristnost vsega vedno merila s kosom kruha. Tonček ji je vedno govoril, da po smrti ne rabiš kosa kruha, ker rataš angel, angeli pa nimajo zob. Pa Pepulja: kako pa ti to veš? Tonček: ker so naš ata vedno pravili, ko so koštali mamine rajžnate klobase: to bi pa še angelčki jedli, če bi imeli zobe! Pepulja: to se samo tako reče, tvoj ata so bili prijazen človek! Tonček: klinc, zobje ali ne, nehaj že s tem svojim kruhom! Pepulja je potem zmagoslavno zakašljala, češ: heeee hoooo, siromak je pogorel! Meni se je sicer vedno zdelo, da bi bilo brez veze, če bi hodili brezzobi po nebesih, tega si nisem predstavljal. Učili so nas, da je tam gor samo dobro, torej so gor tudi Cirilini šnicli in kaj čem brez zob jest Ciriline šnicle! To sem tudi na glas povedal in potem je bila Pepulja še bolj zmagoslavna, Tonček je jezno mrmral, Cirila pa mi je naslednji dan naredila šnicle. He he he. Se mi je ornk splačalo. Tonček mi je potem rekel, da sem polulska rit in sem vedno prikimal, da je res, rojen Polulčan sem, ni se zmotil, tudi moja rit je polulska, nič drugače ni z njo. Potem se je on nasmejal in rekel, da sem nor in da naj drugič raje pritegnem njemu, če bo naneslo na nebesa, ampak sem mu vedno znova lepo razlagal, da se moj princip nebes bolj prilega Pepuljinemu. Tonček potem: naj jo Lucifer pobere, kje sem jo sploh spoznal, tečno babo! Sem rekel: baje na enem vaškem plesu. Tonček: ja, hudič pa še vaški plesi! Tisti je bil moj zadnji, no, a vidiš. Sva se potem oba smejala tej stvári: Pepulja - vaški ples, vaški ples - Pepulja. Silno rad jo je imel, Tonček, ampak delal se je pa sitnega dedca, češ da mora bit red pri hiši, bil je tipičen gospodar. Pepulja in Tonček sta bila res zanimiva, Mc in Lojzlek pa tudi, s samimi takimi bulimandiji sva se družila s Cirilo. V oni vili, ki sem jo prej omenjal, saj sem menda omenjal eno vilo, no, tam v tisti vili je živela pa Frančka, ki je bila tudi šivilja kot teta Hedvika. Tista vila je bila šele hecna! V glavnem, Frančka je bila ena od podnajemnikov, ampak to so bila ogromna stanovanja in hladna ko hudič. Korl je enkrat Igorju bral ono zadevo, Cepecepetavček, tista mi je bila vedno všeč, tista je opisovala taka stanovanja. In take sobe, kot so bile tiste Frančkine. Ogromne in napol prazne, z nekakšnimi takšnimi čudnimi okni, pa od vsepovsod sem vedno slišal nekakšne glasove, kot da bi kdo živel v stenah. S Cirilo sva bila samo parkrat tam, čeprav smo živeli čez cesto, ampak pogovarjali smo se na dvorišču ali pa čez ograjo. Imela je težko življenje, srota, poročena je bila samo tri leta, potem je pa moža v fabriki en stroj spremenil v pašteto, še zdaj ne vejo, kako se je to zgodilo, ampak se je. Ni dobila nič odškodnine, so ji rekli, da je prišel pijan na delo, pa da je napačne gumbe pritiskal. Mc je take govorice vedno komentirala: h, kksn gmb, znbl s s g! Ampak njen mož je res rad cuknil, jaz ga nisem nikoli preveč obrajtal, take kilometrske žaklje je imel pod očmi, vedno je hodil v usrani spodnji majici in se drl: cigarete in pir, pa ima delavc mir! In smo mu vsi pravili Cigarete in pir. No, ko je Cigarete in pir končal v tistem stroju ali kakorkoli že, je Frančka postala še bolj odljudna, kot je bila prej. Odljudnost je dobila po materi, so govorile ženščine po Hudinji, češ da je mat bila acoc... asco... no, odljudna! Roza da ji je bilo ime in da je baje imela res prav roza ksiht in prav umikala da se je pred ljudmi, recimo na cesti, ko je koga srečala. On: Roza, kuajezej kej?, ona pa: iiiiih, in se je obrnila stran in šla postrani mimo njega, kot bi bil gobav. To so bile zgodbe! Nihče ni vedel, kako se ji je uspelo poročiti in celo dobiti otroka. Nekateri so govorili, da je moral Frančkin oče od daleč streljati v tarčo. Kakorkoli že, briga mene, jaz nisem nikoli opravljal, sem pa vedno rad poslušal. Če so mi dali zraven še bobi palčke, sem bil prav vesel. Gric gric sem delal in vlekel na ušesa, kako je Cigarete in pir enkrat pretepel Frančko, da je pomnila; baje je prišel nadevan domov in mu še ni zarobila hlač za službo drugo jutro in jo je začel mlatiti kar s pasom od hlač, ki jih je imel na sebi, pri čemer so mu padle dol in potem so babnice obrekovale, češ da ni nosil spodaj nobenih gat in je nag letal za Frančko po stanovanju in potem jo je dobil v en kot in se mu je baje čisto utrgalo in je vpil in zamahoval, ona pa ik in cvik in ... meni ni bilo nikoli jasno, kdo je to povedal hudinjskim babam! A so bile zraven? Če so bile, zakaj niso s skupnimi močmi sunile v rit ogabnega deda in mu jih naštele? Če niso bile, kako so potem to vedele? Jim je Frančka kdaj povedala? Dvomim, da bi jim to šla govorit, še posebej, da je Cigarete in pir nag laufal po stanovanju s pasom v roki kot kak on iz one knjige, one vzhodnjaške, one kako že? One s položaji. No, v glavnem, jaz nisem kaj dosti verjel.