ragi moj sin Jakob Bogomir, ker sem že dolgo let pričakoval, kar sem že dolgo pričakoval, kakor si se tudi ti prostovoljno odločil, da bi daroval življenje za božjo čast in božjo službo, želim, da bi z božjo milostjo tudi dosegel ter stanovitno nadaljeval tvojo pot, ker te je Bog poklical v svoj vinograd. Sprejmi sveti blagoslov, ki naj te spremlja vse dni tvojega življenja, katerega ti pošiljava jaz, tvoj ate in tvoja mama, v imenu Boga Očeta in Boga Sina in Boga Svetega Duha. Amen. Srebot Jakob, Srebot Franca; Košana, dne 25.5.1957. Zbogom.” Marsikomu se je po teh besedah, ki jih je v nedeljo, 24. junija, pred cerkvico sv. Janeza Krstnika v Žavljah - Štramarju prebral škofov vikar za Slovence, msgr. Franc Vončina, utrnila solza, saj p. Bogomira, domačega dušnega pastirja, ki že vrsto let vodi krajevno versko skupnost, imajo vsi radi. Foto Kroma “Nekoč je bilo v navadi, da so starši s pismom dali sinu novomašniku svoj blagoslov”, je med sveto mašo p. Bogomirja obrazložil msgr. Vončina in takoj predal uokvirjeno pismo, ki ga je Jakob Srebot lastnoročno napisal sinu, ko je ta pred petdesetimi leti imel svojo novo mašo. Natanko pol stoletja kasneje je p. Bogomir, še bistrih oči in milega pogleda, čeprav so njegove moči pod udarom tako velikega časovnega loka, kot