Nikamor se ne mudi, dan je še dolg in do vrha ni več daleč. Zgrešimo pot in se nenadoma znajdemo na severni strani Ksera. Iščemo prehode, kar ni težko, saj so to pot pred nami prehodili že gamsi ter druge živali. Prek visokih trav kmalu najprej dosežemo sedlo Planja, od tam pa po grušču vodi pot do vrha Kuka. V dobre pol ure smo na vrhu. Na grebenu pred nami se dviguje njegova družica Podrta gora. Oba vrhova sta zelo privlačna še zlasti pozimi, ko se sem vzpenjajo turni smučarji. Pa vendarle nista preveč oblegana. Tudi danes smo tu edini obiskovalci. In prav je tako. Preveč ljudi gori odvzame njen čar. Tudi vetra ni, le prijetni topli sončni žarki na južni strani grebena, po katerem se po lovski stezi pod Podrto goro spustimo do Škrbine. Tam nadaljujemo po markirani poti, ki zavije na severno, hladnejšo stran. V manj kot uri smo že na Planini za Migovcem. Noge so že kar težke. Do Komne je še daleč in zaenkrat se to zdi edina možna pot, po kateri se lahko vrnemo. Potem pa nekdo v travi zagleda skalnatega možica. Tudi prijatelju se zdi, da tam vodi lovska pot proti Bohinjskemu jezeru, vendar ni povsem prepričan. Dan se je že prevesil v drugi polovico. Časa res ni več veliko. Če se bo treba obrniti, se prav lahko zgodi, da nas bo noč ujela že na poti do Komne. Kljub številnim dvomom zaupamo svoji intuiciji in se odločimo za bližnjico. Možic tudi ne stoji tam kar tako, pač pa iz povsem praktičnih razlogov – usmerjati ljudi tam, kjer ni planinskih oznak.