Če bi jih... Pa jih ne. Daleč od tega. Vzemimo pod drobnogled le naše prestolniško glavno mesto Ljubljano. Ljubljana postaja turistično mesto, saj se v njem turisti radi ustavljajo. A marsikaj bi si mnogo lažje ogledali s kolesom. Tu pa je vse bolj slabo. Če se, na primer, zapeljemo v Ljubljano iz gorenjske smeri, torej Koseze-Mostec-živalski vrt-Tivoli, bomo tam na začetku pri Mostecu našli kaka dva kilometra res lepe in urejene kolesarske steze, ki pa se pri živalskem vrtu neha. Do Tivolija se potem voziš po pločnikih ali po sprehajalnih poteh ali pa po cesti, po kateri švigajo avtomobili, ki se želijo izogniti središču mesta. Dunajska in Celovška cesta imata sicer po obeh straneh vrisane kolesarske steze, ki pa so v obupnem stanju: polno kanalov, stopnic... Nekaj cest v mestu ima označene kolesarske steze, te pa so običajno zatrpane s parkiranimi vozili ali dostavnimi vozili. Skratka, slabo. Ceste, ki vodijo iz mesta, se pravi v naravo, so tudi prepolne pločevinastih štirikolesnikov, ki se poskušajo izogniti gneči na regionalnih cestah. Varnega kolesarjenja je torej malo, najdemo ga le, če se zapeljemo v hribovje. A za takšno kolesarjenje po strmih klancih, ni ravno vsakdo. Tudi drugje gredo človeku lasje pokonci. Iz Kranja skoraj do Naklega je kotanjasta makadamska cesta, da bi človek raje kolo nesel, kot se peljal, drugje pa so ceste tako razrite, da se Bog usmili, kot radi rečemo. Da je vse to naše turistično kolesarjenja stvar individualnega interesa, torej neorganizirano, je tako jasno. Do kdaj še?