enako grozljivo, da sem vsak teden zvedel novo slabo vest. Zdelo se je, da jih ne bo nikoli konec,« se Lance Armstrong spominja prvih tednov po diagnozi in časov, ko se je iz arogantnega fanta spremenil v molčečega in zamišljenega človeka. O sebi je vedno govoril, da vse dela hitro. Hitro govori, hitro kolesari, hitro diha. Prepričan je bil, da ne more živeti počasi, vendar se je v naslednjih mesecih naučil potrpežljivosti. Tisti večer se je od zdravnika zelo počasi vračal domov. Ni vedel, kako naj novico sporoči svoji mami Lindi. Živela sta sama in sta bila zelo navezana drug na drugega. Ni mu bilo mar, ali bo umrl ali ne, skrbelo ga je le, kako bo njegovo smrt prenesla njegova mama. Prijateljem in mami je hladno in ravnodušno razložil, da ima raka, tako kot je njemu njegov zdravnik. Pričakoval je, da bo mama planila v jok, saj se je vedno zlahka razjokala, vendar ga je presenetila. Mirno in obvladano je rekla: »Ne skrbi. Premagali ga bomo.« Naslednje jutro je bil Lance Armstrong že v bolnišnici. Operativno so mu odstranili bolno modo in začeli z zelo agresivno kemoterapijo, prvo od štirih, kolikor jih je preživel v naslednjih treh mesecih. »Bil sem bolj mrtev kot živ. Nenehno sem bruhal, tudi vstati nisem mogel.« Ko si je nekoliko opomogel po prvi kemoterapiji, je moral na operacijo glave. Imel je srečo v nesreči - oba tumorja v možganih sta bila omejena in dobro ločena od zdravega tkiva, zato so ju lahko izrezali. Bilo ga je strah. Zdravnike je nenehno spraševal, ali je operacija zahtevna, a so ga tolažili, da je rutinska, da je tveganje majhno in da ga ne bo zelo bolelo. Tik pred operacijo so si premislili. »Ko me je anestezist začel spraševati, ali se zavedam tveganja, ali dovoljujem transfuzijo, čeprav bi se z njo lahko okužil z aidsom, in mi začel razlagati, da ni rutinskih operacij, sem ga prekinil in rekel, da se strinjam z vsem, kar hočejo od mene, naj le čim prej opravijo. Bilo me je na smrt strah.« Operacija je trajala šest ur in je bila uspešna.