Položaj literature pa ni odvisen samo od cenzure. V zadnjem desetletju je na bralno kulturo močno vplival propad Sovjetske zveze in komunističnega bloka. Razmere na že tako revnem karibskem otoku so se še poslabšale. Obdobje zadnjih desetih let, ki se mu pravi periodo especial, je čas, ko so ljudje pogosto lačni in za knjige seveda zmanjka denarja. Na Kubi primanjkuje pravzaprav vsega: bencina, elektrike, zdravil, tudi papirja. In če ni papirja, ni knjig, ni znamk, ni časopisov, kaj šele razglednic - skoraj vse so delo tujih fotografov in natisnjene v tujini. Kubanec si lahko kupi en sam dnevni časopis, naslovljen Granma, kar pa ne pomeni, da je namenjen babicam ali da je poln babičinih receptov. Ne, ime je dobil po ladjici, ki je Castra pripeljala iz Mehike, da je lahko zanetil revolucijo. Tale Granma je nasploh strašno cenjeno plovilo: na ogled je v posebnem paviljonu v središču Havane, po njej pa se imenuje tudi cela provinca. Po njej imenovani časopis izdaja komunistična partija in naslovnico že vseh štirideset letih krasi risba Fidela in soborcev s puškami v rokah. Ima osem strani in vse skupaj je en sam partijsko obarvan dolgčas, ki se konča s prispevki o bejzbolu, najpopularnejšem kubanskem športu. Poleg tega je še nekaj revij: dva otroška mesečnika, eden se imenuje Pionero, pa nekaj revij za mlade in za ženske.