Meta Krese kot glavna in Cvetka Požar kot odgovorna urednica sta ženski, ki podpirata dva vogala Fotografije. Breme preostalih dveh nosijo številni redni in strokovni sodelavci, ki spodbijajo splošno prepričanje, da imamo v Sloveniji veliko fotografov, pa tako malo fotografije. »Trudim se nadaljevati dediščino prejšnjega urednika Božidarja Dolenca. Čim več fotografij, veliko pisanja in razmišljanja o fotografiji. Naš moto je: glavo vam napolnimo z besedami in podobami. Malo ljudi je, ki berejo o fotografiji. Še manj je tistih, ki o fotografiji strokovno pišejo. Materiala imamo kljub temu dovolj. V vsaki številki predstavimo vsaj enega tujega fotografa, ostalo pa skušamo zapolniti z domačo produkcijo. V zgodovini slovenske fotografije je veliko obdobij, ki jih ni nihče pokril. S Cvetko želiva poiskati te manjkajoče člene. Segava preko meja Ljubljane. Imeli smo že daljše članke o partizanski fotografiji, ki je bila izjemna, a tega se žal malokdo zaveda. Mnogi menijo, da tega pač ni treba objavljati. Včasih nam očitajo tudi, da smo preveč konzervativni. Toda če je fotka dobra, je pač dobra.« Je katera od desetih številk še posebej vžgala in se prodajala bolje od ostalih? »Računam, da se bo ta. Razgaljena dekleta se baje dobro prodajajo, ha, ha. Naslovke kot je tale meni niso ravno pri srcu. Raje imam subtilnejše, ki pa jih drugi ne opazijo. Provokativnim tematikam se sicer ne mislim izogibati, nisem pa naklonjena favoriziranju že uveljavljenih slovenskih fotografov. Vem, da imajo še ogromno zanimivega in neobjavljenega materiala, a raje odkrivam nove talente. V deseti številki smo za rdečo nit vzeli modno fotografijo. Načeloma naj bi bila vsaka druga številka tematska. «