Stopili smo v novo leto. Mi, ki nam staro leto ni prineslo nič kaj dobrega, upamo, da bo v novem več sreče.V neprespanih nočeh, ko tuhtam in tuhtam, kako bi se rešila iz čudnega položaja, v kakršnem sem se znašla, sem se odločila, da povem svojo zgodbo. Želim si, draga psihologinja in spoštovani bralci, da se bo našla zame vsaj kakšna dobra beseda ali nasvet. Morda bom na ta način celo spoznala tako zelo zaželeno prijateljico oziroma prijatelja, da se rešim morečega občutka manjvrednosti, zapuščenosti in osamljenosti. Sama iz svoje kože namreč ne morem. Sem tihe, mirne in sramežljive narave, vzgojena, da je treba najprej in predvsem pomagati drugim. Naivna kot sem, sem večji del svojega življenja posvečala drugim, pri tem pa nikoli pomislila na to, da takrat, ko bom potrebovala vsaj prijazno besedo, te ne bom dobila. Ne razumite me narobe: dobrih del nisem nikoli delala z namenom, da bi kdaj terjala »plačilo«. Imela sem tiho željo in skrivno hrepenenje, da bi imela skromen mali domek, dobrega moža, otroke. Po mnogih težavah sem doživela najlepši trenutek, rojstvo mojih dveh otrok. Bili smo povezana in srečna družina. A ne za dolgo. Mož se je odločil, da bo šel na svoje, med privatnike. Vodila ga je želja, da bi svoji družini omogočil lažje in lepše življenje. Toda uštel se je. Potem sta prišli še bolezen in smrt. Čez noč sem ostala sama z otrokoma. Mislila sem, da tako pač mora biti in vlekla voz naprej brez kakršne koli pomoči. Skoraj vsi, ki so vedeli za našo nesrečo, sorodniki, sosedi, sodelavci, so bili le opazovalci.V poslu pokojni mož ni bil sam in tudi njegovi krediti niso bili le njegovi, to sem izvedela prepozno. Prišlo je do dražbe hiše. Prvič sem prosila za pomoč sorodnike, nato tudi v službi in na občini. Zaman. Pomoči ni bilo. Prišlo je do nepreklicnega sklepa: v tridesetih dneh se morate izseliti! Kdor tega ni doživel, me ne more po krivem obsojati, da nisem bila dovolj prijazna in družabna; da se nisem niti poslovila, ko sem odšla. Bilo je preveč kruto in preveč nedostojno. V naglici smo si morali poiskati najemniško stanovanje in pustiti skoraj vse. Veliko stvari sem v naglici razdala, mnoge pustila. Še zdaj, ko se je stanje nekoliko umirilo, ne morem razumeti, zakaj nismo bili za slovo deležni niti ene drobne pozornosti, morda rožice ali želje, naj se imamo lepo.Nočem se hvaliti, a vedno so me prizadeli krivica, trpljenje in bolezen drugih. Vedno sem si vzela čas, da sem jih tolažila. A spet je tu ta moja čudna vzgoja. Pravzaprav niti ne vem, če je kriva vzgoja. Vem, da je vsak sam svoje sreče kovač, a nekateri pač ne znamo iz svoje kože in malo bolj misliti nase. Zato tudi vse bolj obtožujem samo sebe, da sem premalo naredila zase in svojo družino, čeprav sem več let sama skrbela za vse ter bila oče in mama v eni osebi.Otroka končujeta študij, se počasi osamosvajata in na srečo nista tako črnogleda kot jaz. Vedno me spodbujata: »Saj imaš naju. Skupaj se bomo že kako izvlekli!« Že od srednje šole skrbim sama zase in bojim se, da bom na stara leta na plečih drugih, saj se pogoji za upokojitev zaostrujejo. Sem pač iz tiste nesrečne generacije, ki se je rodila deset let po vojni in je na vsakem koraku tepena.Sram me je priznati, a nekaj časa me je preganjala misel, da nima smisla vztrajati na svetu.Kakor sem bila včasih preveč zaupljiva in sem verjela, da so vsi ljudje pošteni, iskreni in dobri, sem zdaj preveč previdna. Raje se izogibam stikom, čeprav vem, da ne delam prav. Lagala pa bi, če ne bi priznala, da sem se že naveličala »solističnih« sprehodov in tega, da vedno le sama občudujem vzhajanje in zahajanje sonca. Zelo bi mi bilo všeč, če bi me kdo prijel za rame, me pogledal v oči, me stresel in rekel: »Zbudi se iz otopelosti in melanholije, nehaj misliti na preteklost in živi za danes!« Nisem tip ženske, ki bi bila nevoščljiva drugim ali hrepenela po dragih oblekah, avtomobilih in razkošju. Želim si le skromne in varne strehe nad glavo, prijazne besede ter človeka, ki bi bil prijatelj meni in jaz njemu. Za abrahama si želim le iskrenega prijatelja ali prijateljico. Sem preveč zahtevna?Potrebujem nasvet ali kakšno lepo misel, da bom bolj pogumno in optimistično gledala v prihodnost.Urška