In tudi ne vem, zakaj se televiziji zdi tako pomembno na takšnih prireditvah pripovedovati razne zgodbice ali smešnice. Še več, angažirajo se posebni scenaristi, ki tuhtajo in tuhtajo, kako narediti neko brezvezno žrebanje privlačno, zabavno, zapomnljivo in nenadkriljivo. Včasih so se selili iz zdravilišča v zdravilišče, danes to opravijo kar v studiu nacionalne televizije. Priznam, da sem ob naivnih dialogih, ki sta jih proizvajala voditeljica Nataša Bolčina Žgavec in njen antipod v vlogi Sherlocka Holmesa Žiga Saksida, sicer član skupine Ane Monro, padal iz ene depresije v drugo. Kako je lahko scenarist Tadej Čater napisal tako brezkrvne dialoge in še verjel, da jih bo na primer Nataša kar zaigrala kot prvovrstna gledališka primadona. Sorry, dragi moji ustvarjalci, ampak tole ni bilo niti za Šentjakoba, kaj šele za nacionalno televizijo. Če pogledam z drugega zornega kota, pa je vse skupaj nadvse bizarno. Na eni strani šlampasto in revno opremljen studio, v ozadju sedi sedem članov žirije, kot da bi šlo za tisočletne kipe, pred njimi vesoljske kapsule iz pleksija, ki bruhajo kroglice s številkami, zraven Nataša, ki z rdečo vrtnico v roki ponavlja tisto, kar mi vidimo, v ozadju pa natepava osladna klasika. Če k temu prištejem še nekaj pozabljenih artistov v vlogi pevcev, plesalcev ter raznih tenorjev in sopranov, potem ugotovim, da sem gledal spodobno postmoderno predstavo. Predstavo, v kateri celo Žiga v vlogi detektiva ne sme biti smešen. Si predstavljate, da se ljudstvo od smeha drži za trebuhe in potem spregleda številke, ki letijo iz futurističnih bobnov?