Tuhtam in tuhtam, v katero kategorijo bi uvrstil ta izlet. Je pot, pa ni pot; tudi gora bi bolj zaslužila oznako hrib. Zvečine hodiš po bukovju, včasih med macesni, kar dosti tudi med rušjem. Komaj kdaj stopiš na plano, le redko smeš užiti neoviran pogled na vršace. Ti se zvečine kažejo v okviru krošenj, obarvanih v skladu z letnim časom. Hoja ni dosti zahtevnejša od sprehajanja po Šmarni gori in kaj neki počne tak izlet v vodniku, ki opisuje resni severni obraz Julijskih Alp? Namesto odgovora bom - čas bi že bil - povedal, kam gremo. Ko stolpovje Vrbanove špice pod dvoglavim predvrhom Mlinarico izgubi visokogorsko ostrino, se kot pregrada med dolinama Vrat in Kota oblikuje dolgo sleme sredogorskega značaja. Nekatere vzpetine imajo še malce nadiha visokih gora; srečati je tudi prepadna pobočja in razbite grape. Na grebenu se tu in tam požene čez krošnje skalnata glava, sicer pa je svet zelen in mehak. Če si se tu gori znašel v pravem času, se boš lahko nazobal brusnic in tudi pisani okras je v teh blagih višinah razkošen. V pozabljeni kot zahajajo le posebneži in če le kje, se boš na neuglednih vzpetinah do sitega napasel samote. Fotograf bo po turi znancem zastavljal gorniške uganke, velikane nad Kotom in Vrati je videti iz povsem neznanega zornega kota. Prvake martuljškega in škrlatiškega grebena onstran Vrat opazuješ, kot če bi v teatru sedel v prvi vrsti. Bralec je že uganil, komu je namenjen ta opis: romantično naravnanim ljubiteljem gorskih samot ali pa kakemu zaljubljenemu parčku. Ko bo srh prvega snega na velikanih poudaril toplo vabljivost zlatih macesnov, bo vabilo nemara našlo dodatni odmev. Še eno gorsko zakotje za radožive sladokusce!IZHODIŠČE: Iz Mojstrane je v dolino Kot 7 km; konec ceste dobrih 300 m za Lengarjevim rovtom, 950 m.OPIS: Triglavska markacija se napoti levo čez prod, kolovoz pa desno v gozd. Slediš mu 283 korakov (zmerjeno) in tu se pri možicu odcepi navzgor v hosto neoznačena lovska steza. Kmalu se usmeri proti levi in preči hudourniško grapo. Zložni okljuki se sprva vijejo po bukovju, nato pa se dalj časa vzpenjaš čez strm, mestoma pečevnati svet, porasel z rušjem in macesni. Zgoraj spet stopiš v listnati gozd, pot pa kmalu zavije močno desno in skoraj po ravnem doseže sedelce, kjer te stezica povabi desno na razgleden pomol. Dotlej nezgrešljiva lovska pot se žal prične zgubljati in dobro glej pod noge, da ne zabredeš v brezpotje! Nekaj serpentin višje se prične dolga prečka v desno čez trave in med redkimi macesni. V blagem vzponu, sledeč bornim ostankom steze, stopiš na greben, porasel z bukovjem. Strma hosta se spušča na drugo stran proti Vratom, zgoraj v krošnjah pa opaziš lesk velikanov martuljškega grebena. (Kdor namerava sestopiti po isti smeri, naj si skrbno zapomni to mesto in zadnji del poti!) Če se boš odpravil po slikovitem in celo prepadnem grebenu navzgor proti Mlinarici, bož žal kmalu "utonil" v nepredirnem rušju. Zato bom opisal grebensko prečenje navzdol. Hoja po slemenu, ki ga prerašča zdaj bukovje, zdaj macesni in rušje, je izredno prijetna. Stezica se drži samega grebena, na bolj kosmatih mestih pa so lovci skoz rušje izsekali udobne prehode. Nekajminutni zložni sestop pripelje k vznožju prve grebenske vzpetine: skalnata glava Požar, 1543 m, je "vrh ture", to vlogo poudarja velik skalnat možic. Enkraten razglednik! Strm sestop med rušjem pripelje na znova raven, a ožji greben. Stezica se mestoma umakne v desni bok in je tu in tam izpostavljena. Lengarjeva glava, 1498 m, je razpotegnjena vzpetina brez pravega vrha, pod njo pa se greben dokončno potopi v bukovje in spusti v najglobljo zarezo. Plosko sedlo Nizka dolina, 1357 m, ponuja možnost sestopa v Kot. (Če si se odločil za to zasilno varianto, računaj s hudo strmino in iskanjem prehodov med skalovjem. Sestopaš po žlebu, ki je spodaj prepadno spodrezan; prehod najdeš na levi. Na cesto boš stopil deset minut hoda pod Lengarjevim rovtom.) Nad sedlom se sleme vzpne na Predelov vrh, 1460 m, potem pa blago valovi v zložnem spustu vse do Črne gore, 1378 m. Ta del poti je prava promenada po mehki preprogi gozdne podrasti. Prave steze sicer ni, pa saj je ne potrebuješ. Iz globine je slišati šum Peričnika. Sleme se kmalu razširi v manjšo planoto, kjer te preseneti prijazna kočica. Vpisna knjiga pove, da Bivak na Črni gori, 1350 m, največ obiskujejo mojstranški gorski tekači. Grebena je tu konec in pobočje se strmo prelomi v dolino. V dosedanji smeri se spušča dobro shojena stezica. Na strmih mestih je skrbno nadelana in čutiti je, da jo neguje ista roka kot bivak. Spodaj se strmina unese in na cesto stopiš točno pri odcepu za Kot. Če te gori v zatrepu čaka vozilo, boš pač moral še malo pešačiti. Dolgujem še pojasnilo, zakaj sem turo opisal v navidez protislovni smeri - navzdol. V "pravi" smeri jo lahko priporočim le poznavalcem. Lovska pot iz Kota namreč pod grebenom povsem ugasne in dol grede jo je, če si prvič tam, praktično nemogoče vdeti.NAJPRIMERNEJŠI ČAS: Kadar te pograbi želja, da bi šel v hribe "kar tako". Razen v globokem snegu je tura primerna za vse letne čase. TEŽAVNOST: Greben je v zgornjem delu mestoma nekoliko izpostavljen, vendar pravih težav ni. Otrok pa vendarle ne smeš vzeti s seboj, saj terja zvečine brezpotni svet izurjen korak. Orientacija je v opisani smeri povsem lahka. DOLŽINA TURE: Kot-greben 1.30 ure