Žal serija Need for Speed zadnja leta ne ugaja vsem, saj se je po svoji vsebini nekoliko oddaljila od svojih korenin. Tokrat je ameriški založnik izdelal enajsto pravo nadaljevanje, ki se imenuje ProStreet. Igramo ga lahko tako na osebnih računalnikih, kot tudi na različnih konzolah, sta pa izvedbi za XBOX360 in PlayStation3 skoraj identični igri za PC. Za razliko od nekaj iger serije iz preteklih let tokrat ne tekmujemo v podzemni dirkaški sceni, pač pa se v vlogi Ryana Coopera podamo v dolgo pot preboja do vrha v njegovi legalni dirkaški karieri. Spremembo sem sprva ocenil za napredek, kasneje pa sem ugotovil, da gre le za iznajdljivost založnika, ki je na ta način igro lahko prav na vsakem koraku umazal z neskončnim številom oglasnih sporočil in na ta način v žep verjetno pospravil marsikateri cekin. Zato nas skozi kariero namesto raznovrstnih prog po lepem naravnem okolju večinoma spremljajo nezanimive in med seboj na las podobne proge, ki so pri strani zapolnjene z oglasnimi sporočili, pa tudi zračni prostor je prepojen s pisanimi reklamnimi panoji in baloni. Ob progi se sem ter tja nahajajo tribune s trumami navijačev, ki naj bi igralcu vtisnite občutek dirkaških skupnosti, žal pa vmesne kratke animirane video-posnetke, ki nakazujejo potek zgodbe, pokvari nadležen komentator. Zgodba zato deluje nepristno in igro prej kvari kot pa dopolnjuje. Cilj kariere je, da premagamo »zlobneža« po imenu Ryo, ki je našega junaka že po prvi dirki nespodobno ponižal pred ljudstvom. Pot do njega je dolga in naporna, saj je v številnih dirkaških dneh potrebno premagovati konkurente v štirih različnih zvrsteh tekmovanj.