Po prihodu se je homoseksualcem, ki so bili najpogosteje zaprti v starejših taboriščih Flossenburg na Bavarskem in Stutthof pri Gdansku, godilo podobno kot Judom, političnim nasprotnikom in katolikom – tepli so jih, jih brcali, klofutali in žalili. Spomin iz leta 1941 navaja: »Esesovec je vsakogar vprašal, po kateri obtožbi je kaznovan. Nekdo je bil tam zaradi zločinov po paragrafu 175. Dobil je zaušnico in moral je podrobno povedati, kaj je storil in kako. Potem so padli po njem, ga klofutali in brcali.« Druga žrtev se spominja: »Ko so poklicali moje ime, sem stopil naprej, povedal ime in navedel paragraf 175. Po besedah žumazani buzerant, pridi sem, ti ritojeb’ sem dobil nekaj brc. Potem so me predali naredniku SS, ki je skrbel za moj blok. Prvo, kar sem dobil od njega, je bil močan udarec v obraz, ki me je vrgel po tleh. Sunil me je s kolenom v dimlje, da sem se od bolečin prepolovil. Zarežal se je in rekel: žTo je bila tvoja vstopnina, ti umazana dunajska svinja’ …« Neki drugi taboriščnik je pozneje poročal: »Lahko prisežem, da sem bil zaradi rožnatega trikotnika ločen od drugih internirancev. Neki narednik SS in neki kapo sta me skrajno okrutno trpinčila … Trikrat sta me s pestjo v obraz, zlasti na nos, tako da sem trikrat padel po tleh. Ko se mi je posrečilo spet pobrati, sta me tepla naprej … Potem sem se oblit s krvjo opotekel nazaj v barako.« O tem, ali so resnično obstajali ukazi, da morajo homoseksualce osamiti v ločenih barakah, trdnih dokazov ni. Rudolf Hess, vodja Sachsenhausna in Auschwitza, je v spominih zapisal, da je homoseksualce ukazal osamiti zato, da bi jih lažje nadziral. Verjel je namreč, da je homoseksualnost bolezen, ki se lahko prenese tudi na druge internirance in