V sterilno beli sobi, »podolgovatem prostoru s kovinsko steno in križem v ozadju, bolniškimi posteljami ob zidovih in s podolgovato mizo na sredi«, kot je odrski prostor, na katerem je oživel Cankarjev kratki roman, opisal režiser in likovnik Silvan Omerzu, se vrstijo »kot metuljeva krila krhke pripovedi« o življenju in smrti, resničnosti in fantaziji, grozi in veselju, grehu in čistosti, jezi in odpuščanju. Prek podob grotesknih marionetnih lutk, ki jih vodijo igralke, jih oživljajo bolne deklice, nedolžna mlada bitja, ki se poslavljajo od življenja in druga za drugo prehajajo v smrt, ki je zanje svetloba in odrešenje. V zadnjih trenutkih svojega tuzemskega bivanja se spominjajo hudega in lepega, kako so jih trpinčili in zlorabljali, pa tudi ljubili in negovali. Materialni prostor zapolni nematerialna množica drobnih miselnih isker, prispodob, prizorov, oseb, hrepenenja, sanj in strahov. Eno in drugo se na koncu zlijeta v neločljivo celoto, v mrežo človeškega bivanja, ki je v tem delu razpeta do skrajnosti.