korak za človeštvo, a velik za človeka), zatresla so se mi kolena in nenadoma se mi je zazdelo, da prvič vidim stavke na plonkcih, ki sem si jih tako skrbno pripravila, portugalščina pa se mi je zazdela tako daleč in nedosegljiva kot Luna. Nekako sem zmogla, proti koncu celo s kančkom pokončne drže, in neomajno sem poslušala znanstvenikove pripombe in komentarje, ki bi me sicer potrli, a me niti niso, saj sem videla vzpodbudne poglede ostalih kolegov, ki so se nad mojim izumom trojezičnega slovarja lažnih prijateljev v tabelah celo navdušili, hkrati pa sem se bodrila s podobo slovaškega pivca, ki se mi je v mislih tolažeče prikazovala. Kmalu zatem se mi je Bratislava zazdela lepa, njena Univerza častitljiva, romanisti skupek zanimivih ljudi, ki delajo nekaj, kar počne malokdo, slovaščina čudovit jezik, če pa sem malo pomislila tudi na prekrasno kapo, plod jutranjega nakupa prejšnjega dne, me ni potolkla niti gospa na recepciji, ki je naslednjo jutro v zameno za kavo zahtevala nekakšne listke, ki sem jih sicer imela in sem ji jih zbegano ponujala, vedno z nasmeškom, nasmeškom, ki bi omehčal še skalo, ne pa gospe, kajti listki niso bili pravih datumov in zato brez vsakršne vrednosti. Že zarana sem bila tako brez kave, a k sreči vendarle z glavo, spet na fakulteti, čez nekaj ur ponosna, da sem razumela večino znanstvenih izsledkov nadebudnih znanstvenic s Portugalske, Romunije, Bolgarije, Češke, Avstrije in Slovaške, kajti študij portugalskega jezika pri njih niti ni fatamorgana španske vasi kot nekje drugje, kamor se pravkar vračam, polna upanja in zadovoljna sama s seboj in z nami romanisti, priznam, malo tudi zato, ker ob meni tiči prekrasna torba, ki sem jo pred tremi minutami kupila na dunajskem letališču in tako opravila nadvse potreben nakup, s katerim, upam, pozno zvečer končujem to srčkano bratislavsko dogodivščino.