Plemstvo je štelo okoli 350.000 oseb ali poldrug odstotek celotnega prebivalstva ter bilo vladajoči sloj v kraljestvu. Seveda je že zdavnaj izgubilo večji del vpliva na javno oblast ali vodenje države. Zato pa je še naprej uživalo mnoge gospodarske in častne privilegije in se okoriščalo z neštetimi drobnimi ugodnostmi. Prav ta vidik plemiške moči se je tedaj zelo razmahnil. Sam plemiški status pa se je tako zelo izrodil, da je omogočal celo take nesmisle: nekdo je v Franciji lahko bil plemič, čeprav ni imel nobenega fevda, lahko pa je tudi neplemič imel fevdno zemljo. Plemiška posest je bila v posameznih delih države še izredno močna (celo do 60 odstotkov vse zemlje), ponekod pa minimalna, zato je njen povprečni delež znašal okrog 20 odstotkov vse zemlje. Dvorno plemstvo – plemiči, ki so »bili predstavljeni na dvoru« – je štelo do 40.000 plemičev ter je živelo večinoma v kraljevi bližini, v Versaillesu, kjer se je sončilo v njegovi milosti in darilih. Njihov vsakdanjik je bil z eno besedo potratnost, saj so po pravilu trošili denar prek svojih dejanskih zmožnosti. Njim pravo nasprotje je predstavljalo podeželsko plemstvo, ki je v lepem delu živelo od ropanja podložnikov, manjši del pa celo na robu revščine. Zato francosko plemstvo zaradi notranjih razlik seveda ni moglo nastopati kot enotna združba. Plemiški stan je proti koncu stoletja že močno propadal.