Akunin seveda ne računa samo na literarne zgodovinarje, njegovi romani se lahko berejo tudi »naivno«. Prav Leviatan je morda najmanj obremenjen z igro citatov. Original je podnaslovljen kot »hermetična kriminalka«; najverjetneje zato, ker izstopa iz sicer bolj avanturističnih dogodivščin Fandorina po strogem sledenju zakonom detektivke, pa tudi dogajanje je resnično hermetično zaprto – na parnik po imenu Leviatan. Začnemo sicer v Parizu s kupom trupel, a dokazi francoskega preiskovalca Gaucha napotijo na Leviatan, kjer se po naključju znajde tudi Fandorin. In tam se krog osumljencev še zoži – na eno samo omizje z desetimi stoli. Kmalu se nam zdi, da nismo vstopili na Leviatan, pač pa na Orient ekspres. Vsako poglavje nas prepriča o krivdi drugega sopotnika, izgrajujejo se in padajo različne teorije. Avtor nameni nekaj časa tudi za psihološke izrise osebnosti, posebno očarljiv lik je Japonec Gintaro Aono, večno pretresen zaradi trka civilizacij. Svoje posmrkane robčke meče na mizo, a ga obhaja slabost, ko vidi, da si jih Evropejci tlačijo v žepe; svoj panični pobeg zaradi nerodne situacije se odloči pojasniti takole: »Iz salona pa sem tako hitro stekel, ker imam hudo drisko. Mislim, da bo to zvenelo dovolj prepričljivo, da v očeh sosedov ne bom izpadel kot nevzgojen divjak.« Seveda pa lahko najdemo tudi podtekst – Leviatan ima predhodnika v Buninovem Gospodu iz San Francisca, ki se tako kot Fandorin s sopotniki pelje v pogubo na velikem modernem parniku. Če njegov nosi pomenljivo ime Atlantida, si Leviatan sposodi ime morske pošasti iz Jobove knjige.