Ne glede na poznejše popravke papeževega nastopa je bil ta – ne le v islamskem svetu – razumljen kot opuščanje politike skupnega abrahamskega sporočila treh velikih religij (muslimani govorijo o »ljudstvih knjige«: judje, kristjani in muslimani) in sprejemanje logike trka civilizacij. Zahod ima za sabo bolečo izkušnjo verskih vojn, razsvetljenstvo in sekularizacijo, zato je manj občutljiv, strpnejši in brezbrižnejši do različnih religij. Za islamski svet pa je Benedikt XVI. takoj postal simbol nestrpnosti Zahoda, medtem ko je teroristična Al Kaida v svojem odzivu pričakovano napovedala nadaljevanje svete vojne proti Zahodu. Veliki mufti Savdske Arabije šejk Abdelaziz, ena najvišjih islamskih avtoritet in privrženec džihada (v obeh različicah, kot boja z zlom v sebi in kot vojne proti nevernikom), je v poduk papežu dodal, da »se zapoved vojne proti tistim, ki se niso hoteli spreobrniti, ni začela z Mohamedom. Drugi preroki, med njimi Izraelca Mojzes in David, so se bojevali proti svojim sovražnikom«. Tudi zmernejši muslimani so v papeževem nastopu videli kampanjo klevetanja preroka Mohameda, ki predstavlja novo vatikansko politiko do islama in bo Benedikta XVI. zgodovinsko uvrstila med Hitlerja in Mussolinija. Še najbolj pa je ta papeževa gesta izolirala islamske reformiste, podpisnike Manifesta za razsvetljeni islam, ki si prizadevajo za vnovično iznajdevanje racionalnega in kritičnega averoističnega islama. Do neke mere ima slavni pisatelj Umberto Eco prav, ko pravi, da bi papež lahko govoril o Pitagorovem izreku in bi mu že kdo »dokazal«, da je izvedel islamofobični napad – vsaka najmanjša kritika je razumljena kot napad na islam.