Pravzaprav globoko razumem vse kandidate za vozniški izpit, čeprav je preteklo kar precej vode, kar sem ga sama naredila pri petindvajsetih, z začetniško plačo in otrokom, ki ga je bilo treba voziti v vrtec z avtobusom in trikrat prestopiti. Izpita sem se bala bolj kot diplomskega zagovora in ko sem prvič pogrnila, me je drugič obsedla panika. Izpit sem sicer z minimumom potrebnih točk opravila, vendar mi je član izpitne komisije, izkušen starejši možak, ob slovesu rekel: »Gospa, kadar boste tako živčni, kot ste danes, nikar ne sedite v avto!« Seveda sem sveto obljubila. Najbrž bi mu bilo odveč pojasnjevati, da sicer v življenju živčnosti in panike skorajda ne poznam. Zato res verjamem tistim, ki sicer znajo voziti, a jih pred članom izpitne komisije popade takšna trema, da delajo napako za napako.