Toda potem sem se spet zbrala. Navsezadnje je šlo za avdicijo v Potsdamu in vsaj za kratek čas sem lahko pobegnila napetosti med menoj in Brankom. Zelo zgodaj zjutraj sva se z Milo dobili na glavnem kolodvoru. Obe sva bili zelo vznemirjeni. Bolj kot ob odhodu v Hannover. Po svoje sva obe enako čutili, da sva zraven, da gre za neko drugo razsežnost. Nič zlahka nisva šli na vlak in pred komisijo, naivni in neizkušeni. Ne, tokrat sva se resno pripravili, preučili knjige, pesmi vadili s strokovnjakom in si izbrali primerna oblačila za nastop. Dejansko sva se pustili zapeljati obljubam televizijske postaje, knjig, priljubljenih časnikov in dekliških revij. Vsi so sporočali samo eno: Vsak lahko postane zvezda! Res vsak! Zakaj ne tudi midve? »Veliko sreče vama želim,« nama je v slovo na kolodvoru rekla Kati. »Ne bodita preveč razočarani, če ne bo šlo.« Mila se je v zadregi nasmehnila. »Kaj ne bo šlo? Punc, kot sva midve, ne vidijo vsak dan.« Pa še res je, sem pomislila. Ampak ali sva res superzvezdi? »Toi, toi, toi!« Kati je vsaki od naju trikrat pljunila prek rame, nato je pripeljal vlak. Vstopili sva, odprli okno in zavpili: »Potsdam, prihajava.« Nato so se vrata avtomatsko zaprla in vlak je odpeljal.