pravimo past, ki jo imenujemo Špiža. Špiža je packarija. Ime smo si izposodili iz neke pravljice. V ogromen lonec namečemo karkoli: od moke in ostankov hrane, konzerv, olja, jajc, z lupino vred, tabasko, poper, v glavnem vse, kar nam pride pod roke ... Na koncu v vse skupaj še trikrat pljunemo, zaradi česar parklje strahotno srbi po celem te lesu, saj ne prenašajo človeške sline. Potem se to kuha in meša in sploh ogabno packa in otrok v tem neznansko uživa. Predlani, ko sem bila nose ča, sem se zaradi tega za dve uri odselila iz hiše, ker mi je šlo na bruhanje. No, potem pa najboljšo past na svetu namažemo na desko, ki jo postavi mo pred vrata terase, in če pride parkelj, se nanjo prilepi, vžge in ne more v hišo. Za izvedbo trikov je zadolžen Andrej. Lani sta Gašper in Andrej na redila parkljem še kup dodatnih pasti, s čemer sta imela ogromno dela. Pomagal jima je še naš so sed, ampak zamišljenega projekta niso izpeljali čisto v celoti, ker so bile Andrejeve ideje prehude in bi se lahko verjetno potem mi samo še izselili iz vasi. Letos smo mu pa zažgali rep, da je še dol go rjovel od bolečin in tekal sem in tja po vasi. Vsi pravijo, da so ga slišali in videli. (smeh) Pa kdaj z Andrejem razmišljata, kako bo Gašper sprejel novico o tem, da je bil vse to le vajin scenarij? Ne, ker se mi zdi, da sva zelo prepričljiva in da Ga šper kar nikoli ne bo nehal verjeti v te stvari. Gašper verjame tudi v Božička. On pa pride v hišo skozi di mnik, tako da mu moramo pustiti odprta vrata od peči. Z Andrejem vstaneva že ob petih zjutraj, priž geva sveče in pripraviva darila. Ob šestih se že zač ne cirkus. Ko bo Gašper ugotovil, da je bilo vse to zaigrano, bomo zopet isto zadevo zaigrali pri An dražu, in mislim, da bo pri tem zelo užival, ko mu bo lahko na ta način ponagajal. Upam, da si bo te naše skupne pravljice in igro zapomnil za vse življe nje in jih pozneje prenesel tudi na svoje otroke. Ali Andrej v času praznikov na kakšen poseben način okrasi dom, glede na to, da je scenograf? Ne, običajno z Gašperjem okrasita smreko, sicer pa s tem ne pretiravamo. Ponavadi smo takrat kar do ma. To nama ustreza, saj s svojim delom ves čas za bavava druge, tako da si za praznike želiva le malo spanja, miru in doma. S sosedo Anico, pravite, se dobro razumete. Torej niste ena od tistih ljudi iz teatra, ki prisegajo samo na intelektualno družbo? Družim se z različnimi ljudmi. V glavnem s pre prostimi, iskrenimi. Imam nekaj prijateljev, ki me spremljajo že vse življenje. In to mi zadostuje. Sem povsem normalen človek, s povsem vsakdanjimi težavami. In tudi jaz se skoraj dnevno ukvarjam z idejo, kako iz dva in dva narediti šest, kako popla čati vse položnice ali kredite. Dajte no, kaj ima pa