ne organizira močne mehiške nacionalne armade. Napoleon jo je sicer poslušal, odklonil pa je vsakršno nadaljnjo pomoč Francije Mehiškemu cesarstvu. Sledil je obisk pri papežu Piju IX., kjer je prišlo do usodnega dogodka. Med avdienco se je Charlotti pomračil um. Iz Rima so jo prepeljali v Miramar, po padcu Mehiškega cesarstva pa v Belgijo, kjer je živela do svoje smrti leta 1927. V Mehiki se je stanje medtem še naprej slabšalo. Porazu je sledil poraz. Umik Francozov z zasedenih ozemelj je na eni strani pomenil nenadomestljivo izgubo ozemlja, na drugi strani pa je privedel do političnega zloma cesarstva. V Maksimilijanovem kabinetu je prišlo do hudih nasprotij, saj je nenehno prihajalo do sporov tako s konservativci kot z liberalci. Maksimilijan je začel razmišljati o odhodu iz Mehike, a je temu nasprotoval njegov čut za dolžnost. Decembra 1866 se je začel dokončni odhod francoskih vojakov iz Mehike. Kmalu so se jim pridružili belgijski prostovoljci, nekoliko kasneje pa še avstrijski. Marca 1867 sta izpluli zadnji francoski ladji. Tako se je po več kot petih letih in šestih mesecih končala francoska intervencija v Mehiki. Maksimilijanova odločitev, da ostane, je pomenila skrčenje cesarstva na velika mesta: Mexico, Pueblo, Orizabo, Veracruz in Queretaro. Maksimilijan je imel na svoji strani na novo ustanovljeno Nacionalno armado, ki je bila sestavljena iz Mehičanov in nekaj Avstrijcev, poveljevali pa so ji trije mehiški generali: Miramon, Mejia in Marquez. V tistem času je bil Juarez že prepričan o svoji zmagi in je samo čakal trenutek, ko mu bo cesarstvo padlo v roke kot zrel sadež. Zaradi čedalje slabšega vojaškega položaja se je Maksimilijan odločil za odhod v Queretaro. Sprejeli so ga veličastno: kolono, ki je vstopila v mesto, so pozdravili s topovskimi salvami in z zvonjenjem zvonov. Cesarska vojska je tedaj štela 4.000 mož pehote, 3.000 konjenikov in 44 topov. Že v kratkem pa so prispele novice o bližajoči se republikanski vojski, ki je bila bistveno močnejša - v njej je bilo 17.000 mož pod vodstvom generala Escobeda in nadaljnjih 18.000 mož pod vodstvom generala Corone. Kmalu zatem so republikanci začeli oblegati mesto, v katerem je že tako primanjkovalo živeža. Po 71-dnevnem obleganju je Queretaro padel. Cesarsko-mehiška vojska se je predala ter se izrekla za Juareza, Maksimilijana pa so zaprli v nekdanji nunski samostan Teresitas, kjer je čakal na sojenje. Tuji odposlanci so začeli intervenirati, toda Juarez je ostal odločen in ni popustil. Obravnava proti trem obtožencem, cesarju Maksimilijanu, generalu Miramonu in generalu Mejii se je začela 13. junija in je trajala skoraj do polnoči 14. junija 1867. Obtožba proti cesarju Maksimilijanu je bila izrečena na podlagi zakona iz leta 1862 »O deliktih proti narodu«. Vojaško sodišče je glasovalo s tremi glasovi za smrtno kazen in s tremi za izgon iz države. Predsednik sodišča se je - z odločujočim glasom - izrekel za smrtno kazen in pri tem je tudi ostalo. Trije obtoženci so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, ki je bila izvršena 19. junija 1867. Novice o koncu Maksimilijanovega cesarstva so v Evropo prispele pozno, pa še takrat so bile dokaj negotove. Po številnih zapletih so Maksimilijanovo truplo novembra 1867 vendarle vkrcali na fregato »Novara«. Šest tednov kasneje je ladja zaplula v Jadran. Mlajša Maksimilijanova brata sta s posebnim vlakom prepeljala sarkofag na Dunaj, kjer so ga na postaji pričakali Franc Jožef in predstavniki iz vseh delov monarhije. Sledil je cesarski pogreb, na katerem je bilo tudi nekaj zvestih in neutolažljivih Maksimilijanovih prijateljev, nikomur od tistih, ki so se bahali kot graditelji Mehiškega cesarstva - Guitterez, Hidalgo in Almonte, ki so bili takrat v Evropi - pa se ni zdelo vredno priti na cesarjev pogreb ter mu tako izkazati zadnjo čast.