Prva svetovna vojna je dejavnost reševalcev zavrla, četudi prav v to obdobje segajo velike nesreče v snežnih plazovih. Po vojni se je zaradi večjih nesreč v Triglavski steni izoblikoval močan center v Mojstrani, na Jesenicah, v Ljubljani, Kamniku in na solčavskem koncu. »Reševalna oprema se je hitro izpopolnjevala, na razpolago so imeli že nosila in posebne sani za zimsko reševanje. Tudi kakšna vrv se je že našla, po kočah pa so bile nameščene priročne lekarne z obvezami. Ker je bilo takrat tudi že nekaj plezalskih nesreč, so reaktivirali in usposobili postaje v Kranjski Gori, Mojstrani in Kamniku za reševanje v težkih stenah. Takrat je bil vpeljan tudi reševalni prispevek - en dinar, ki so ga pobirali po kočah od obiskovalcev. V sosednji državi še danes pobirajo tak prispevek. Po drugi svetovni vojni se je na pobudo jeseniških alpinistov obnovila GRS s sedežem na Jesenicah - centrala in baznimi postajami po vseh klasičnih reševalnih središčih. Po težki in tragični nesreči leta 1952 v Špiku je sledila globoka kriza in reševalna služba se je reorganizirala. Terenske postaje so postale akcijsko in operativno povsem samostojne. Sprejet je bil pravilnik o organizaciji in delu GRS, po katerem v glavnem delamo še danes, je povedal Janez Kunstelj. Po njegovih besedah je naša družba GRS priznala položaj javne službe, ki s 17 postajami v Sloveniji z izurjenimi reševalci uspevajo naglo, učinkovito in kolikor se le da uspešno pomagati na najtežjih terenih in v okoliščinah ljudem, ki jih je v gorah zadela nesreča.