Jenny, mlada Američanka, ki je kot au-pair delala v Chamonixu, si je marca letos zaželela bližjega srečanja z gorami. Za vodnika si je izbrala Klemena Gričarja, slovenskega vodnika. Po njegovem mnenju je bil greben Cosmique na Aiguille du Midi prava tura za spoznavanje z gorništvom. Prva jutranja gondola, ki iz Chamonixa odpelje na to 3800 metrov visoko skalno špico, je bila polna vodnikov s svojimi gosti. Večina je v pozni zimi izbrala smučanje po znamenitih ledenikih Vallee Blanche in Mer de glace, nekaj vodnikov pa je svoje goste peljalo tudi drugam. Upravičeno smo sumili, da se jih bo nekaj napotilo tudi v »našo« smer. »To je izjemno slikovita, ne pretežka in ne predolga tura. Zato je zelo priljubljena in na njej nikoli nisi sam,« je povedal Klemen. »Poleti je greben Cosmique večkrat prav oblegan,« je še dodal. Dan, ki smo ga ujeli, je bil res pravi za uživaško turo. Nebo brez oblačka, ne premrzlo, z razgledi na Mont Blanc in druge okoliške vrhove. Še gneče ni bilo pretirane in po treh urah zahtevnejše hoje in nekaj lažje plezarije smo prišli do konca naše plezalne smeri, nemara edine na svetu, ki se konča na ploščadi zgornje postaje prej omenjene gondole, samo nekaj korakov od kavarne, kjer lahko po koncu prijetne plezarije popiješ caffe au lait, preden si privoščiš še motoriziran sestop v dolino. Tudi ta je velika izjema v Alpah, saj tamkajšnje gore slovijo po težavnih in resnih sestopih. Na najvišje alpske vrhove namreč ne vodijo zavarovane planinske poti tako kot pri nas, kjer po končani plezalni turi lahko sproščeno in varno sestopiš v dolino. Prav zanimiva je bila primerjava z drugo vodniško turo, ki smo se je udeležili lani. Takrat je Boris Lorenčič vodil gostjo čez severno triglavsko steno. Turo smo opravili v dneh najhujšega vročinskega udara, ko je bilo v dolinah 35 stopinj, v gorah pa le malo manj. Ko smo izplezali iz stene, je bilo treba seveda še v dolino in ker – hvalabogu – na Triglav ne vodi kakšna gondola, smo v tisti vročini sestopali peš. Izkusili smo, da znajo biti ture v naših gorah kdaj pa kdaj tudi daljše in zahtevnejše od kakšnih znanih gorniških izletov v mnogo višjih zahodnih Alpah. Sploh pa dimenzije gora niso pravo merilo zahtevnosti gorniških tur v njih, prav tako ne njihova morebitna prepredenost z zavarovanimi potmi. V naših stenah poskrbi za resnejšo plezarijo predvsem nezanesljiva in pogosto krušljiva kamenina. Za tiste, ki bi kljub temu radi uživali v naših stenah in se preizkusili v kakšni plezalni smeri, je najem poklicnega gorskega vodnika seveda prava rešitev. Plezanje v zgodovinoŽe skoraj poldrugo stoletje je minilo od romantičnih časov trentarskih gorskih vodnikov. To so bili seveda domačini, kmetje ob Soči, in zato dobri poznavalci gora nad njo. Vodniki kot Tožbar, Pavr in Komac so po trentarskem delu Julijskih Alp vodili v glavnem tujce. Julius Kugy, morda najbolj znan raziskovalec naših gora v tistem času, je skoraj vse ture opravil z njihovo pomočjo. O vodniku, ki je bil doma iz Ovčje vasi na italijanski strani današnje meje, je napisal celo roman z naslovom Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika. Seveda domačini niso kazali poti svojim gostom samo okoli Trente, pač pa tudi v Kamniških in Savinjskih Alpah, Karavankah pa tudi v Julijcih nad savsko dolino. Od tam, natančneje iz Mojstrane, je prihajal tudi Simon Pinter, ki je leta 1877 postal prvi uradni slovenski gorski vodnik z vodniško izkaznico.Planinstvo je na naših tleh doživelo največji razmah po drugi svetovni vojni. Dediščina narodnostnega boja iz začetka 20. stoletja, ko so slovenski planinci tekmovali z nemškimi tudi v tem, kdo bo opremil več poti in postavil več planinskih koč, se je še nadgradila. Kmalu je omrežje planinskih poti v naših gorah postalo najgostejše v Evropi, ljudje so se na teh poteh počutili varne in povpraševanje po vodnikih je zato precej upadlo. Po drugi svetovni vojni so se med gorniškimi veljaki pojavili tudi nasprotniki gorskega vodništva. Nekatere je motilo plačilo vodnikov in so v socialističnem duhu zagovarjali le prostovoljno in neplačano vodenje, drugi so bili vodništvu bolj naklonjeni, a so ga imeli v primerjavi s samostojnim planinstvom za drag luksuz, namenjen tujcem, ki jih zanima predvsem atraktivnost v gorah. A povpraševanje po gorskih vodniki je vseeno obstajalo in neredki slovenski gorniki so se v spremstvu vodnikov in v organizaciji predvsem planinskih društev odpravili tudi v tuje gore. Šolanje za dosego naziva gorskega vodnika v tistem času, sploh konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ni bilo posebno zahtevno. Po opravljenih izpitih so ga dobili bolj ali manj vsi prijavljeni alpinisti, bolj kot nagrado za dolgoletno alpinistično dejavnost. Lobiranje v državnem zboruV devetdesetih letih se je pri nas spet pojavila ideja o oživitvi gorskega vodništva, hkrati pa tudi potreba po povezovanju z vodniškimi združenji v drugih državah. Tokrat je bilo nekoliko drugače – po vzoru vseh alpskih dežel so tudi naši vodniki imeli v mislih poklicno gorsko vodništvo. A da bi lahko vstopili v mednarodno zvezo združenj gorskih vodnikov IFMGA, so morali slovenski vodniki najprej ustanoviti samostojno združenje s svojim statutom in programom usposabljanja gorskih vodnikov. Z izpolnitvijo teh zahtev, ki so bile bolj pravne narave, ob upoštevanju podobnih vzorcev drugih vodniških združenj iz tujine ni bilo posebnih težav. Več jih je povzročilo lobiranje in vsakovrstno naprezanje za sprejetje zakona o gorskih vodnikih v državnem zboru. Vstop v mednarodno zvezo pa je nekoliko zakasnila še njena zahteva, da morajo slovenski vodniki svoje znanje dokazati v mednarodnem prostoru, zato so morali pri izobraževanju najprej delovati pod nadzorom južnotirolskih vodnikov. Slovensko združenje je to zahtevo vzelo kot izziv, prilagodilo vsa izobraževanja (usposabljanje za kandidate in pripravnike za gorske vodnike, stalno usposabljanje gorskih vodnikov in usposabljanje inštruktorjev) strogim mednarodnim standardom in leta 1997 postalo polnopravni član mednarodne zveze.Delo v tujih gorahČlanstvo v mednarodni zvezi pomeni tudi to, da lahko naši gorski vodniki z mednarodno licenco vodijo po vseh tujih gorah in gorstvih, tudi v tako znanih gorniško-turističnih središčih, kot sta na primer Chamonix pod Mont Blancom in Zermatt, ki leži v vznožju slovitega Matterhorna. Ko smo spremljali gorskega vodnika Klemena Gričarja na dveh vodniških turah v okolici Mont Blanca, smo lahko opazili, da kakšne tekmovalnosti med domačimi in tujimi vodniki ni. Domačini izstopajo le po enotni opravi, značilnih zelenih vetrovkah. »Povpraševanje po spomladanski turni smuki nad Chamonixom je res veliko in domači vodniki pravzaprav ne morejo zadostiti vsem potrebam,« je povedal Gričar. »Podobno je tudi poleti z vzponi na Mont Blanc. Takrat pride v Chamonix veliko tujih vodnikov, sicer pa nekaj tujih alpinistov z vodniško licenco kar stalno živi v okolici Chamonixa. V Franciji tako ni kakšnega 'nagajanja' med gorskimi vodniki, ne bi pa mogel tega reči za Zermatt. Sicer lahko kdorkoli z značko IFMGA vodi kjerkoli po svetu in seveda tudi v Zermattu, a še posebno na Matterhornu imaš vseeno občutek, da te tamkajšnji vodniki gledajo malo postrani. Kot da bi Matterhorn pripadal samo njim.«Kljub vsemu je vodniška scena in ponudba v tujini precej drugačna od naše. »Tam gorniške agencije ponujajo tedenske pakete oziroma projekte kot na primer 'Teden Mont Blanca' ali pa 'Teden Matterhorna'. Enako delajo tudi gorski vodniki, ki delujejo sami. Gost dobi v takšnem paketu eno aklimatizacijsko turo, potem vzpon na Mont Blanc, še prej pa tečaj iz hoje z derezami, gibanja po ledeniku itd. To je ugodno zanj, ker se več nauči, hkrati pa tudi za vodnika: termini so fiksni, veš, da boš v nekem časovnem obdobju delal, kaj boš delal in da boš tudi plačan za to. Pri nas pa bi s slovenskim gostom do zadnjega čakal, ali bo vreme, da bosta šla na turo, in če bo napoved slaba, boš moral vse skupaj prestaviti za en teden. Tega pa si resen gorski vodnik, ki je z gosti zaseden čez vse poletje, preprosto ne more privoščiti. Zato je precej ugodneje delati v Chamonixu,« pripoveduje gorski vodnik in inštruktor Tomaž Jakofčič. Slovenske razmere glede gorskega vodništva nazorneje oriše njegovo dekle, Tina Di Batista, ena izmed dveh gorskih vodnic v Sloveniji. »Osnovna težava v Sloveniji je ta, da je v socializmu tradicija gorskega vodništva skoraj izginila. Vsi so hodili na ture s planinskimi društvi, in to zastonj. Pri nas ljudje še ne razmišljajo, da bi najeli gorskega vodnika, čeprav s tem kupijo varnost in užitek. Nekateri menijo, da so cene previsoke, drugim se zdi čudno, da hočemo zaračunati kljub temu, da smo vsi prijatelji in gremo v hribe zato, da se imamo fajn. Razlika je tudi v standardu: v Chamonixu in drugod po Alpah je vse dražje in tudi cene gorskih vodnikov so višje.« Če malo pomislimo, pri nas ni ene same resne agencije, ki bi stvari zastavila tako, kot to delajo v tujini. »Vzroke za to gre iskati predvsem v majhnosti slovenskega trga, gotovo pa tudi v nepoznavanju prednosti, ki jih ponuja gorsko vodništvo,« razmišlja Jakofčič. »Dodatna težava je tudi v tem, da je pri nas veliko konkurence z delom na črno, ko posamezniki brez potrebnega znanja in za precej nižjo ceno vodijo po hribih. To so na primer planinski vodniki, kakšni posamezni alpinisti ali pa kar kdo, ki se čuti dovolj sposobnega.« Brez licence ni ničGorski vodnik je najvišji možen gorniški naziv. Od vseh drugih »vodnikov« se razlikuje predvsem po količini znanja, navzven pa ga ali jo prepoznamo po znački oziroma našitku, ki ga lahko dobi in nosi samo gorski vodnik. Naziv gorskega vodnika lahko pridobijo samo izkušeni alpinisti, ki so po predhodnem sprejemnem izpitu iz plezanja v skali in ledu in turnega smučanja ter pridobljenem potrebnem številu težkih alpinističnih vzponov pristopili k triletnemu šolanju. Izobraževanje sestavljajo trije enoletni sklopi – vodenje v skali, vodenje v ledu in snegu ter vodenje turnega smučanja –, izvaja pa se tako v domačih kot višjih evropskih ledeniških gorah. Po končanem izobraževanju postane kandidat pripravnik za gorskega vodnika, za dosego naziva pa mora poleg predpisanega obsega vodenih tur opraviti še večdnevni izpit pred strokovno komisijo. Vodenje gostov po francoskih in švicarskih Alpah za tuje agencije je med gorskimi vodniki precej zaželeno, a do sodelovanja med njimi ne pride tako preprosto. »Osnova je mednarodna licenca za gorskega vodnika. Brez tega ni nič. Angleži nimajo dovolj svojih gorskih vodnikov, da bi zadostili povpraševanju v Angliji, tako da jih naš slovanski naglas pri angleščini niti ne moti. Domačih francoskih vodnikov ne najemajo toliko, ker ti navadno ne znajo dovolj angleščine. Vsekakor pa morajo odgovorni na agenciji videti, da poznaš hribe v Franciji in Švici, zelo pa jih zanima tudi tvoj curriculum vitae, da si torej izkušen in uspešen alpinist-športnik, s katerim potem delajo sebi reklamo in pridobivajo goste.« A niti to ni dovolj. Jakofčič pravi, da je bilo potrebno kar nekaj lobiranja in priporočil drugih angleških alpinistov in vodnikov, da so s Tino Di Batista in Klemenom Gričarjem lahko začeli voditi za angleške agencije po Alpah. Toda glas o dobrem vodniku se hitro razširi naokoli, in tako bo Tomaž Jakofčič, sicer izkušen himalajec, jeseni za angleško agencijo Jagged Globe delal kot vodnik na odpravi na Čo Oju, z 8201 metrom šesto najvišjo goro na svetu. Opravljen izpit za gorskega vodnika in mednarodna vodniška licenca veljata v Sloveniji za V. stopnjo izobrazbe, torej za samostojni poklic. Toda vodniške tarife, ki jih sprejme ZGVS in po zakonu o gorskih vodnikih potrjuje pristojni minister, gorskemu vodniku tako rekoč ne omogočajo preživetja, če bi vodil samo v Sloveniji. Večina slovenskih vodnikov tako opravlja vodniški poklic kot dopolnilno dejavnost, torej v prostem času. Nekaj mlajših vodnikov je kategoriziranih vrhunskih športnikov alpinistov in vodijo ob svoji državni službi v vojski, policiji ali carini, seveda če jim jo je uspelo dobiti. Popolnih profesionalcev pa je med slovenskimi vodniki malo in jih lahko preštejemo na prste ene roke. Takšen je na primer Klemen Gričar, blizu mu je tudi Boris Lorenčič, lanskoletni dobitnik zlatega cepina, mednarodnega priznanja za najboljši alpinistični vzpon v preteklem letu, ki pravi, da je »navduševanje ljudi za gore in pedagoško delo tisto, zaradi česar bi najraje počel samo to«. A vedno mu ne znese in kdaj pa kdaj opravi še kakšno drugo delo, da poveže konec s koncem. A kakorkoli. »Dejstvo je, da gorski vodniki prodajamo varnost in zaupanje. K nam pridejo ljudje, ki bi v hribih radi uživali, svoje skrbi za varnost pa prepustili izkušenim vodnikom,« pove Lorenčič. Na spletni strani Združenja gorskih vodnikov Slovenije piše, da je »gorski vodnik usposobljena oseba, ki na željo in po dogovoru z izletnikom, pohodnikom ali drugim gostom pripravi in organizira obisk gora. Glavna naloga gorskega vodnika je, da strokovno in na prijeten način vodi posameznike ali skupine v gore in jih varno pripelje nazaj v dolino.« Od drugih, na primer planinskih vodnikov ga ločijo neprimerno bogatejša znanja, predvsem pa suvereno ravnanje v vseh pogojih, ki vladajo v visokogorju. Gorski vodnik je usposobljen, da lahko organizira in vodi ture pozimi in poleti po poteh, brezpotjih, plezalne ture v stenah, ledno plezanje, turno smučanje, trekinge itd. »Vsekakor ostaja glavna motivacija za vodnika predvsem veselje do gorništva, plezanja in odpiranja oči za gore tistim, ki si to želijo,« zaključi Lorenčič.enny, mlada Američanka, ki je kot au-pair delala v Chamonixu, si je marca letos zaželela bližjega srečanja z gorami. Za vodnika si je izbrala Klemena Gričarja, slovenskega vodnika. Po njegovem mnenju je bil greben Cosmique na Aiguille du Midi prava tura za spoznavanje z gorništvom. Prva jutranja gondola, ki iz Chamonixa odpelje na to 3800 metrov visoko skalno špico, je bila polna vodnikov s svojimi gosti. Večina je v pozni zimi izbrala smučanje po znamenitih ledenikih Vallee Blanche in Mer de glace, nekaj vodnikov pa je svoje goste peljalo tudi drugam. Upravičeno smo sumili, da se jih bo nekaj napotilo tudi v »našo« smer. »To je izjemno slikovita, ne pretežka in ne predolga tura. Zato je zelo priljubljena in na njej nikoli nisi sam,« je povedal Klemen. »Poleti je greben Cosmique večkrat prav oblegan,« je še dodal.