Z Mikom sva se odločila za prvi zimski vzpon po Prusik Đ Szalayevi smeri v Triglavski steni. Z derezami sva bila hitro pod Skalaškim vstopom in zlezla na dolgo grapasto polico, značilno za smer. Tu pa se je začelo vedno bolj udirati, sneg se je ojužil in do večera sva komaj pregazila do konca prečke, kjer sva prespala pod varnim previsom ob grapi, ki vodi navzgor. Zjutraj je bilo meter snega in plazovi so ves dan zasipali grapo in prečko. Naslednji dan sva šla naprej, pot nazaj je bila zaprta, naprej pa tvegana. Prišla sva čez Prusikov previs na dolgo strmo snežišče, ki bi naju pripeljalo do roba amfiteatra. Nenadoma se je pobočje streslo in zloglasen zvok nama je pognal strah v kosti. Kot pajka po pajčevini sva se hotela pregoljufati do skalnega navpičnega stebra desno ob grapi in ko sva zabila prvi klin, je Mik, še v prečki, oddrsel s prvim kosom snežišča, a klin je bil pravi, saj je tako lepo zapel. Bivakirala sva na ozki zaledeneli polički pod zadnjim previsom. Konopljene vrvice so naju vso noč rezale v stegna, da je kri zastajala v nogah. Imela sva zelo slabe čevlje, premočene vetrovke in inovacijo. Polivinilasto folijo iz Jugoplastike sva z obliži zlepila v nekakšno bivak vrečo, ki jih takrat še ni bilo. Vreča je bila še cela in ko se je vžgal bencin, ki sva ga nalivala v kuhalnik, je ČpožarC s ugasnil in sva morala s klinom prerezati vrečo, da sva prišla do zraka. Le prsti so bili ena sama opeklina. Iz skorje od kosa slanine sva skuhala juho in to je bila zadnja hrana. Utrujena, lačna in zaspana sva vso noč visela in drsela na polici ter se vsako uro menjavala v spanju, da ne bi zaspala oba in se nikdar več zbudila. Bila je brezupna in dolga, mrzla noč. ČToni, kaj misliš, koliko imava možnosti, da prideva iz stene?C s me je presenetil Mik. ČNe vem, zakaj?C s sem se izmaknil odgovoru. ČTi pa jaz povem. Možnosti skoraj ni, manj kot en odstotek.C s In mi je hladno naštel celo vrsto vzrokov za to ugotovitev. ČTo pomeni, da bova prišla skoraj na vrh in potem bo manjkalo še čisto malo, tisto bova pa že kako,C s sem mu skušal oporekati in sebe ohrabriti. ČNisi resen. Le ena rešitev je.C s ČJa, kakšna,C s sem postal radoveden. ČEdino pametno je, da zaspiva in se rešiva teh muk. Zakaj bi se po nepotrebnem mučila do konca? Priznaš, da to nima več nobenega smisla?C s ČNe, ne, ne! Jutri bova zunaj,C s čeprav sem vedel, da je vse res, kar govori, a nisem mu mogel dati prav. In tako je tekel pogovor naprej. Kaj je življenje, kaj je duh in kaj razum in kdo pravzaprav smo.