Istanbul je staro trgovsko mesto. Posel in menjava sta se zažrla v vsako najmanjšo poro njegovega telesa. V pločnike in trge, med razmetane vozičke ter razgrnjene plahte, na katerih ulični prodajalci razstavljajo svoje blago. V nasmehe in poglede ter v polomljene napore, da bi te ogovorili s kakšno ljubko angleško frazo. »Bir milion, biiiir miliiiion!« kriči ulica. Za turški milijon (približno 150 tolarjev) je tu mogoče dobiti marsikaj: štiri turške žemljice, dva bureka, dve kuhani koruzi, par plastičnih natikačev, celo bombažno majico ali krilo. Prodajne strategije se razlikujejo glede na prostor, kjer kupuješ. Največ stila in izvirnosti kažejo zviti trgovci na bazarjih in čaršijah. Še posebno tisti na Gran bazarju, ki je s svojimi 4000 trgovinami eden največjih na svetu. Vse tja do Kaira mu ni enakega. Tam namesto blaga hvalijo stranke. Morda taktiko, s katero trkajo na človeško samovšečnost, uporabljajo prav zato, ker je Kapali Carsi (Gran Bazar) tako poln evropskih in ameriških turistov. »Ustavi se, angel, svilene rute v barvi tvojih oči!« laskajo mladim in starim v različnih svetovnih jezikih. »Prikupite se tašči, gospodična! Kupite ji čudovito bakreno džezvo.« Spet drugače je spodaj ob morju, na tržnici začimb, kjer nakupujejo pretežno nižji istanbulski sloji. Skoraj vse stvari stanejo milijon, spreminja se le količina, ki jo dobiš za to ceno. Šele tu doživim prave razsežnosti orientalske gneče. Prijetno valovanje množice kar naenkrat pretrgajo drveči vozički, s katerih med divjim slalomom letijo fige, suhe paprike in veliki sladki grozdi. Trgovci, ki niso plačali dovoljenja za stojnico, poskušajo ubežati policijski raciji. Deček, pri katerem kupujem, se bolj kot kazni boji, da me vihar ne bi odnesel s sabo, še preden mu plačam za sadje.