ni niti razmišljal o odstopu. Le malce bolj umirjeno je začel živeti. Za gibanje po igrišču za golf so mu dali električni voziček, ribaril je še vedno lahko, vendar le po ravnini, hoji v gore pa se je moral odpovedati. Preden se je njegovo drugo predsednikovanje izteklo, je doživel enega za drugim še dva srčna infarkta. Pomagali so mu z defibrilatorjem. Ob tretjem infarktu so ga defibrilirali kar štirikrat v enem dnevu in ga štirikrat iztrgali smrti. Vendar si še vedno ni hotel priznati, da je z njegovim zdravjem slabo. Če bi mu ustava dovoljevala, bi še tretjič kandidiral za predsednika ZDA. V letih 1960-1969, ko se je vrnil k svojcem, je imel še štiri infarkte. Avgusta 1968 so zdravniki kar štirinajstkrat ugotovili, da je nekdanji predsednik klinično mrtev. Še enkrat so ga operirali na črevesju in mu izrezali žolčni mehur. Srce mu je počasi odpovedovalo. Star je bil devetinšestdeset let in brez boja je ugašal. Osemindvajsetega marca 1969 mu je srce dokončno odpovedalo. Srčni kirurgi so predlagali takrat še malo preizkušeno transplantacijo, vendar se je njegova družina tej kirurški akrobaciji uprla. Medtem ko Eisenhower skoraj ni polnil kronik ameriških časopisov, je bil neki drug predsednik iz popolnoma drugačnega testa; Richard Nixon